Institut pomoči družini na domu je opredeljen v Zakonu o socialnem varstvu (U. l. RS, št. 3/07, v nadaljevanju: ZSV) in pomeni praktično organizirano obliko pomoči, namenjeno upravičencem, ki sicer imajo zagotovljene bivalne in druge pogoje za življenje v svojem bivalnem okolju, vendar se zaradi starosti ali hude invalidnosti ne morejo oskrbovati in negovati sami, njihovi svojci pa take oskrbe in nege ne zmorejo ali zanju nimajo dejanskih možnosti. Upravičencem se na ta način skuša nadomestiti potrebo po institucionalnem varstvu v zavodu, drugi družini ali v drugi organizirani obliki.
Na podlagi 43. člena ZSV so občine pristojne zagotavljati mrežo javne službe, v okviru katere se izvaja pomoč družinam na domu. Mrežo javne službe pa sestavljajo javni socialnovarstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe, ki lahko pridobijo koncesijo za opravljanje storitve pomoči na domu na javnem razpisu. Koncesijo podeljujejo občine, ki so prav tako zadolžene za organizacijo, razvoj in financiranje te storitve v okviru mreže javne službe. Pri tem ima občina diskrecijo pri odločitvi, ali bo storitev v okviru mreže javne službe izvajal javni socialnovarstveni zavod, ali pa bo javni razpis za podelitev koncesije za izvajanje pomoči na domu objavila za druge pravne ali fizične osebe. Če koncesije iz kakršnegakoli razloga ni mogoče pridobiti, je storitev pomoči na domu mogoče opravljati tudi izven mreže javne službe, in sicer na podlagi dovoljenja za delo, ki ga izda Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti.
Kadar se storitev pomoči na domu v celoti izvaja znotraj mreže javne službe, se pomoč financira iz proračuna posamezne občine v višini najmanj 50 odstotkov, preostali del pa krije uporabnik kot upravičenec te storitve. V primeru opravljanja pomoči na domu na podlagi izdanega dovoljenja za delo s strani pristojnega ministrstva pa celotne stroške storitve krije neposredni uporabnik sam. Cena storitve se oblikuje na podlagi določb Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialno varstvenih storitev in ne more biti tržno usmerjena. Omenjeni pravilnik določa ceno z opredelitvijo naslednjih stroškov storitev:
– stroški strokovne priprave v zvezi s sklenitvijo dogovora,
– stroški vodenja in koordiniranja neposrednega izvajanja storitve in
– stroški za neposredno izvajanje storitve na domu uporabnikov.
Pri določitvi cene storitve pomoči na domu se upoštevajo navedeni stroški storitve tako, da se ti najprej zmanjšajo za oprostitev, kot je določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev, nato se preostanek stroškov zmanjša za subvencijo v višini najmanj 50 odstotkov stroškov storitve, ki jo je dolžna zagotoviti občina. Od preostanka stroškov se odšteje še morebitna višina subvencije s strani RS, ki jo določi Vlada RS v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Podrobnejše informacije o ponudnikih storitev pomoči na domu ter njihovih cenah najdete na tej povezavi.
Storitev pomoči na domu v praksi izvajajo domovi za starejše (javni socialno varstveni zavodi), CSD, v občinah za ta namen ustanovljeni posebni javni zavodi, lahko pa tudi zasebni izvajalci na podlagi pridobljene koncesije ali dovoljenja za delo. Zaradi obveznosti, ki jo občinam nalaga ZSV, da zagotavljajo kontinuirano socialno oskrbo na domu svojim občanom, je dobrodošlo, da pristojne institucije to področje sistematično spremljajo in izvajajo potrebne raziskave za boljši pregled stanja ter vpeljavo morebitnih novih ukrepov in sprememb. Eno takšnih je končno poročilo v obliki analize stanja izvajanja pomoči na domu za leto 2013, ki jo je pripravil Inštitut RS za socialno varstvo.