• Domov
  • Zaposlovanje mladih v evropskih mestih – kako lahko mesta sodelujejo z delodajalci? (Mike Campbell za URBACT II)

”Zaposlitve ustvarjajo delodajalci.” Mesta, ki želijo mladim pomagati pri zaposlovanju morajo sodelovati z delodajalci. Delodajalci, veliki ali mali, zasebni ali javni, iz lokalnih zagonskih podjetij, mikro podjetij ali nacionalnih/mednarodnih korporacij, ki imajo podružnico v lokalnem mestu, se morajo truditi da čim več mladih pridobijo in obdržijo na delovnem mestu ter spodbujajo njihov razvoj. Bistveno je, da mesto ukrepe za zaposlovanje mladih načrtuje, organizira in izvede v sodelovanju z delodajalci.

Delodajalci, mladi, zaposleni na mestnih upravah in strokovnjaki, tudi mednarodne organizacije (OECS), vsi so si enotni: sodelovanje med mestom in delodajalci je ključen element. A kako ga izvesti? Profesor Mike Campbell na primeru angleškega Leedsa predlaga sledeče.

 

young-people_engaging_employer_poster

 

Prvi korak: kaj potrebujejo delodajalci? Mesta morajo poznati situacijo delodajalcev. V angleškem Leedsu lokalno podjetniško partnerstvo vsaki dve leti med delodajalci izvede anketo, s katero dobi odgovore na vprašanja kot so: kakšne so potrebe delodajalcev, ali bodo današnje zaposlitve na voljo tudi jutri, katere veščine potrebujejo delojemalci, katera mesta podjetja težko zapolnijo, kateri poklici so deficitarni in zakaj, na kakšne načine podjetja iščejo nove zaposlene ….

Drugi korak: informiranje, svetovanje in usmerjanje. Mesto od delodajalcev pridobi zgornje podatke, pa tudi splošne informacije o zaposlitvah, potrebnih veščinah in kvalifikacijah, zaslužku, idejni zasnovi podjetja … Le-te predstavi v zanimivih informativnih brošurah in s tem olajša izbiro izobraževanja, usposabljanja, zaposlovanja ali prekvalifikacije mladim.

Kot tretje: želja je vzpostaviti dolgoročen odnos med delodajalci in izobraževalnim sistemom. Mesta lahko tukaj prevzamejo strateško vlogo povezovalca in spodbujevalca med slednjima tako da jih vzpodbuja (finančne, vedenjske, moralne vzpodbude), lajša dostop do želene populacije delojemalcev, uvaja ukrepe za večjo odzivnost izobraževalnih ustanov na potrebe delodajalcev. Takšna oblika sodelovanja mlade bolje pripravi na svet dela, izobraževalni sistem pa naredi bolj ‘življenjskega’. Največkrat se dolgoročnost odnosa delodajalec – izobraževalni institucije – mesto vzpostavi z ustanovitvijo neodvisnega telesa ali partnerstva relevantnih deležnikov, ki prevzamejo tudi spremljanje ukrepov namenjenih mladim. Nadgradnja tega je sooblikovanje vizije, prioritet, ciljev in skupnega akcijskega načrta, ki se ga redno spremlja, pregleduje in se v tem primeru dosega najboljše rezultate.

 

Zavedati se je treba, da so si tudi delodajalci različni – nekateri ne nudijo pripravništva ali delovnih izkušenj mladim, slabo plačujejo ali so preprosto zadržani in niso pripravljeni sodelovati. Le-te je potrebno bolj intenzivno spodbuditi, recimo s primeri dobrih praks uspešnih podjetij, učenjem drug od drugega. Podobno kot pri prvem koraku lahko mesto tukaj prevzame iniciativo, izvede analizo stanja in je posrednik med različnimi delodajalci. Prav tako je dragoceno upoštevanje glasu mladih. Ko jim mesto omogoči dialog z delodajalci, se lahko nadejamo tudi novih načinov povezovanja na trgu dela, zagotovo pa vsaj večanja razumevanja.

 

_________________________

Povzeto po IPOP  in URBACT, članek profesorja Mike Campbella.

Leeds študija