• Domov
  • Analize politike enakosti spolov v Sloveniji pokazale možnosti nadgradnje

Generalni direktorat za notranjo politiko Evropskega parlamenta je pripravil analizo o politiki enakosti spolov v Sloveniji.

Raziskava je pokazala, da je v primerjavi z indeksom enakosti spolov v Evropski uniji (EU), raven enakosti spolov v Sloveniji rahlo višja od povprečja v EU. Da pa kljub doseženemu napredku pa ostajajo izzivi, s katerimi se bo treba spopasti.

Obstoječi podatki namreč kažejo, da Slovenija kljub vzpostavljeni zakonodaji še vedno ni zagotovila učinkovitega sistema za varstvo pred diskriminacijo. Zgodovinsko gledano so kazalniki, ki merijo delovno aktivnost, prikazovali boljše rezultate pri moških kot pri ženskah, stanje v samostojni Sloveniji pa je na splošno sledilo tem vzorcem. Sedanja gospodarska kriza je v obdobju med letoma 2008 in 2013 vplivala na manjšo stopnjo udeležbe na trgu dela in manjšo stopnjo zaposlenosti, vendar sta bili pri moških obe stopnji za več kot 10 odstotnih točk višji kot pri ženskah. Glede stopnje brezposelnosti je mogoče ugotoviti, da se je splošni zgodovinski vzorec spremenil v letih 2009 in 2010, ko je stopnja brezposelnosti med moškimi presegla stopnjo brezposelnosti med ženskami. Do tega je prišlo zaradi gospodarske krize, ki je najprej prizadela panoge, kot je gradbeništvo, ki zaposlujejo pretežno moške. Država se je na gospodarsko krizo odzvala z varčevalnimi ukrepi, ki so prizadeli zlasti ženske: v letih 2012 in 2013 je bila stopnja brezposelnosti med ženskami ponovno višja kot med moškimi. V Sloveniji je za starejše osebe, zlasti ženske, značilna izjemno nizka stopnja zaposlenosti, starejše ženske pa predstavljajo tudi eno od družbenih skupin, ki so najbolj izpostavljene tveganju revščine in socialne izključenosti.

 V nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ) se je od žensk pričakovalo, da bodo dejavne tako na trgu delovne sile kot v zasebnem življenju, medtem ko na področju tradicionalne vloge spolov v zasebnem življenju ni bilo zaslediti opaznega napredka. V samostojni Sloveniji, zlasti po letu 2000, so javni organi uvedli nekatere ukrepe za odpravo omenjenega stanja, vendar je bila njihova uspešnost omejena. Opravljanje nalog v zasebnem življenju (npr. skrb za otroke, vsakodnevna gospodinjska opravila) je večinoma še vedno v domeni žensk.

Slovenija v prvih petnajstih letih svoje samostojnosti ni imela nikakršnih ženskih kvot, zastopanost žensk na političnih vodilnih položajih je bila nizka. Zaradi pritiskov, tudi s strani organizacij civilne družbe, je država sredi prejšnjega desetletja spremenila zakonodajo in določila spolne kvote za različne vrste volitev, razen za volitve v Državni svet Republike Slovenije, tj. zgornji dom slovenskega parlamenta. Podatki iz analize kažejo, da je na številnih področjih sicer prišlo do napredka, vendar delež žensk na političnih vodilnih položajih še vedno ne odraža njihovega deleža v celotnem prebivalstvu.

Delež žensk na vodilnih položajih v gospodarstvu je bil vseskozi nizek. Prav tako so ženske slabo zastopane na vodilnih položajih organizacij, ki zastopajo delavce in delodajalce.

 V Sloveniji je bilo nasilje zaradi spola tradicionalno obravnavano v okviru sistema kazenskega pravosodja, ki se osredotoča na kaznivo dejanje in storilca kaznivega dejanja, ne pa na žrtev nasilja. Potrebam žrtev nasilja se več pozornosti posveča v zadnjem času. Kljub sprejetju razmeroma celovitega pravnega in političnega okvira, zlasti na področju preprečevanja nasilja v družini, pa obstaja vrsta izzivov, s katerimi se bo treba soočiti, kot so na primer pravna neskladja in praktične ovire na področju izvrševanja ukrepov o prepovedi približevanja, ki se izrekajo kršiteljem, in mile kazni, ki so jih ti deležni, dejstvo, da ženske v Sloveniji zaradi pomanjkanja podpornih storitev nimajo enakega dostopa do tovrstnih storitev, in velika delovna obremenitev policistov, državnih tožilcev, sodstva in socialnih delavcev, ki prispeva k nižji kakovosti podpornih storitev, namenjenih žrtvam.

Vir: tukaj