• Domov
  • Nasilje zaradi spola

Pristop slovenske zakonodaje k področju nasilja zaradi spola je najprej temeljil zgolj na kazenskem pravu, ki se osredotoča na preiskovanje kaznivega dejanja in pregon storilca, vendar se je skozi leta spreminjal in postajal celovitejši z osredotočanjem tudi na žrtve. Kazenski zakonik takratne Socialistične republike Slovenije iz leta 1977 je na primer uvedel jasne določbe, ki so posilstvo v partnerski zvezi obravnavale kot kaznivo dejanje, vendar se je pozornost javnosti na žrtve začela osredotočati šele od poznih 80. let dalje. Leta 1989 so feministične aktivistke vzpostavile telefonsko linijo za pomoč ženskam in otrokom, ki so žrtve nasilja, medtem ko so sredi 90. let prejšnjega stoletja centri za socialno delo (javne organizacije, ki zagotavljajo storitve socialnega varstva) in nevladne organizacije odprli prve varne hiše.

Na splošno so bile dejavnosti nevladnih organizacij bistvenega pomena zato, da se je v javne programe začel umeščati pogled žrtev nasilja, prav tako pa so imele nevladne organizacije pomembno vlogo pri razvoju zakonodaje na tem področju. V preteklosti je bil večkrat spremenjen tudi Zakon o kazenskem postopku, da bi več pozornosti namenili žrtvam, zlasti otrokom. Leta 2003 je prišlo do sprememb Zakona o policiji, s katerimi so bila policistom podeljena pooblastila za izrekanje ukrepa prepovedi približevanja v primeru storitve kaznivih dejanj ali prekrškov z elementi nasilja. Takšen ukrep se lahko izreče, če obstajajo razlogi za sum, da bo kršitelj ogrozil življenje, osebno varnost ali svobodo osebe, s katero je ali je bil v bližnjem razmerju (npr. zakonec, zunajzakonski partner, posvojitelj, posvojenec, rejnik, rejenec ali druga oseba, ki s kršiteljem živi v istem gospodinjstvu). Te določbe so se ohranile tudi v zdaj veljavnem Zakonu o nalogah in pooblastilih policije iz leta 2013. Leta 2004 so bila na podlagi Stanovanjskega zakona sprejeta tudi posebna pravila, ki žrtve nasilja v družini opredeljujejo kot prednostno kategorijo prosilcev za neprofitna stanovanja. Leta 2008 je nov Kazenski zakonik uvedel posebno kaznivo dejanje nasilja v družini, obenem pa je bil sprejet tudi Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Ta opredeljuje nasilje v družini (družinsko nasilje) in družinske člane, ki imajo po zakonu pravico do varstva, ter določa vlogo in naloge različnih organov, vključno z javnimi organi, izvajalci javnih služb in nevladnimi organizacijami, ki sodelujejo v postopkih, povezanih z nasiljem v družini. Prav tako določa naslednje oblike nasilja v družini: fizično nasilje, spolno nasilje, psihično nasilje, ekonomsko nasilje in zanemarjanje družinskega člana. Zakon obvezuje organe in druge organizacije k izvajanju vseh postopkov in ukrepov, ki so potrebni za zaščito žrtve glede na stopnjo njene ogroženosti in zaščito njenih koristi. Prav tako določa, da so organi in organizacije, ki delajo z žrtvami, dolžni v vseh postopkih, ki so potrebni za zaščito žrtve, zagotoviti spoštovanje njene integritete. To je pomembna določba z vidika preprečevanja sekundarne viktimizacije. Zakon določa tudi ukrepe za preprečevanje ponovne viktimizacije, in sicer prepoved približevanja in prepustitev družinskega stanovanja žrtvi. Če je bila v primeru nasilja v družini podana ocena, da je žrtev ogrožena, ima ta pravico do brezplačne pravne pomoči v vseh postopkih, povezanih z izrekanjem ukrepa prepovedi približevanja ali izdaje odločbe o izselitvi nasilnega partnerja ne glede na določbe zakona, ki urejajo dostop do brezplačne pravne pomoči. Eden od splošnih ciljev tega zakona je bil tudi preusmeriti pozornost kazenskega postopka s storilcev kaznivih dejanj na žrtve, njihove potrebe in na podporo, ki so je deležne. Na podlagi Zakona o preprečevanju nasilja v družini je Državni zbor leta 2009 sprejel Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, tj. najpomembnejši strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in akterje, ki so zadolženi za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v zadevnem obdobju.

Med letom 2008 in 2011 je bila v Sloveniji opravljena prva nacionalna raziskava o nasilju v zasebni sferi in partnerskih odnosih. Temeljila je na reprezentativnem vzorcu žensk, starih med 18 in 80 let. Glavne ugotovitve kažejo, da je nasilje od svojega 15. leta dalje izkusilo 56,6 odstotka žensk. Med najpogostejše oblike nasilja se uvršča psihično nasilje (49,3 odstotka), sledi fizično nasilje (23 odstotkov), ekonomsko nasilje (14,1 odstotka), omejevanje gibanja (13,9 odstotka) in spolno nasilje (6,5 odstotka). Raziskava je prav tako pokazala, da je 90,8 odstotka povzročiteljev nasilja moških ter da je vsaka druga ženska določeno obliko nasilja izkusila v letu pred izvedbo raziskave. Po podatkih raziskave so ženske, ki izkusijo nasilje, manj zdrave od žensk v splošni populaciji (44,6 odstotka žrtev je svoje zdravstveno stanje dojemalo kot slabo ali zelo slabo, medtem ko je takšen odgovor podalo 6,9 odstotka žensk v splošni populaciji).

Slovenija je Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima podpisala leta 2011, ratificirala pa jo je decembra 2014. Na splošno se obstoječe politike močno osredotočajo na problematiko nasilja v družini. Med vsemi področji, kjer se zagotavlja podpora, je področje nasilja v družini najbolj celovito urejeno v zakonodajnih aktih in politikah, na tem področju pa je vzpostavljenih in zagotovljenih tudi večina storitev. Te zagotavljajo centri za socialno delo in nevladne organizacije. Takšne storitve se obravnavajo kot storitve socialnega varstva, znaten delež njihovih stroškov pa financirajo pristojna ministrstva in lokalne skupnosti.

Kljub sprejetju razmeroma celovitega pravnega in političnega okvira, zlasti na področju preprečevanja nasilja v družini, pa obstaja vrsta izzivov, s katerimi se bo treba soočiti. Ti med drugim vključujejo pravna neskladja in praktične ovire na področju izvrševanja ukrepov o prepovedi približevanja, ki se izrekajo kršiteljem, in mile kazni, ki so jih ti deležni. Ženske v Sloveniji nimajo enakega dostopa do podpornih storitev, saj se nekatera območja soočajo s pomanjkanjem takšnih storitev, vključno z brezplačno psihosocialno pomočjo. Zaradi nezadostnih možnosti zaposlitve in pomanjkanja ekonomske neodvisnosti se ženske včasih odločajo, da nasilnih zvez ne bodo zapustile. Pristojne institucije ženske napotijo v varne hiše, namesto da bi poskrbele za izselitev povzročiteljev nasilja iz gospodinjstva, velika delovna obremenitev policistov, državnih tožilcev, sodstva in socialnih delavcev pa prispeva k nižji kakovosti podpornih storitev, namenjenih žrtvam.

Vir: Politika enakosti spolov v Sloveniji, EP 2015, STAT, PISRS