• Domov
  • Začetki emancipacije žensk na Slovenskem

Slovenska zgodovina je, tako kot zgodovina nasploh, večinoma prezrla ključno vlogo žensk. Šele druga polovica 19. stoletja je bilo obdobje vstopanja žensk v javno življenje in odpiranja »ženskega vprašanja«, ki je nato v novem stoletju preraslo v žensko gibanje za enakopravnost.

Vstop dam in gospodičen v javno življenje sicer še ni spremenilo njihovega družbenega položaja ali povečalo enakopravnost, pomeni pa pomemben korak iz sence anonimnega zasebnega kroga. Z aktivnim sodelovanjem so se ženskam odprle nove poti na dotlej izključno moška področja, spreminjal pa se je tudi odnos do njih. Pojavljati so se začeli klici po samostojnejši ženski, ki se lahko izobražuje in dela. Pri tem je vidno vlogo odigrala pesnica Pavlina Pajkova, ki je menila, da pri narodih, pri katerih je ženska izključena iz društvenega življenja, ni napredka. Pajkova si je že za časa življenja pridobila sloves ene prvih slovenskih bork za žensko emancipacijo.

Nove razmere so ustvarile lepo število slovenskih pesnic, pisateljic, slikark in drugih umetnic, leta 1906 pa je iz filozofije na graški univerzi doktorirala tudi prva Slovenka Marija Urbas. Povečevalo se je število zaposlenih žensk, čeprav so ta odpadla večinoma na poklice, za katere ni bilo potrebnih posebnih šol in znanj, zaradi česar je bil zaslužek delavk majhen. Te so sicer tudi v primerljivih poklicih zaslužile manj od moških sodelavcev.

Vendar pa je zadnje desetletje 19. stoletja prineslo pomembne premike v ženskem vprašanju. Zagovornikov ženske enakopravnosti je bilo vse več, njihove zahteve pa so postale vse glasnejše. To se je udejanjilo z ustanovitvijo prvega ženskega časopisa Slovenka, ki je leta 1897 začel izhajati v Trstu, štiri leta kasneje pa mu je sledilo prvo slovensko žensko društvo, ki je postalo osrednja slovenska ženska organizacija. V njem je glavno vlogo odigrala Franja Tavčar, žena znanega liberalnega politika Ivana Tavčarja, ki je med drugim vodila tudi Žensko telovadno društvo. To se je istega leta (1901) po štirih letih delovanja osamosvojilo od matičnega Ljubljanskega Sokola, ženska telovadba pa se je nato uspešno širila tudi po drugih sokolskih društvih. Zanimivo je nekaj let kasneje žensko telovadbo izjemoma gojila tudi katoliška telesnovzgojna organizacija Orel, kljub temu, da je katoliški tabor pri ženskem vprašanju vztrajal pri bolj konservativnem pogledu.

Z njimi se večkrat »spopadel« krog zbran okoli književne revije Vesna, ki sicer v razpravo ni prinašal nekih bistvenih novosti. Bolj odločnejši je bil pri tem list Slovanski svet, v katerem so sodelovale najvidnejše predstavnice slovenskih izobraženk. Novi nazori pa so se uveljavljali razmeroma počasi, pomisleke je občasno izražal celo liberalni tisk, ki je opozarjal tudi na strankarsko politizacijo »ženskega vprašanja«.

Z novim stoletjem je problematika vstopila v novo obdobje, boj za emancipacijo žensk je dokončno prešel v ženske roke, kar je vodilo v oblikovanje »pravega« ženskega gibanja. To se je sočasno pojavilo tudi drugod po svetu, še posebej prepoznavne so bile »sufragetke« v ZDA in Angliji, kjer se je za dosego pravic pretakala tudi kri. Preko luže so leta 1908 potekale prve večje demonstracije, že 28. februarja naslednje leto pa so ženske praznovale svoj dan. Na stari celini so na pobudo nemške socialistične političarke Clare Josephine Zetkin praznik v nekaterih državah prvič praznovali 19. marca 1911. Medtem ko so socialni demokrati v kar nekaj mestih uspešno priredili shode za žensko volilno pravico, v Ljubljani ni bilo uspeha.

Vir: Vodopivec Peter, Kako so ženske na Slovenskem v 19. stoletju stopale v javno življenje. Zgodovina za vse, št. 2, 1994, str. 30-44.