• Domov
  • Na 9. seji Predsedstva SOS o novi prostorski zakonodaji

Slovenska Bistrica, 16.2.2016  – v prostorih Zavoda za kulturo Slovenska Bistrica je potekala deveta seja Predsedstva SOS, kjer so županje in župani govorili o novi prostorski zakonodaji, natančneje, o novostih Zakona o urejanju prostora, Gradbenega zakona in Zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih. Osnutke zakonodaje, ki se trenutno nahaja v javni obravnavi, je predstavil Luka Ivanič, s Službe za sistem okolja in prostora na Ministrstvu za okolje in prostor, stališča strokovnega delovnega telesa SOS pa Izidor Jerala, predstavnik mestne občine Novo Mesto.

Skupnost občin Slovenije je v sodelovanju z Združenjem mestnih občin Slovenije in Združenjem občin Slovenije proučila osnutke novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP), Gradbenega zakona (GZ) in Zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih, ki so v javni obravnavi od 20.11.2015. Ne glede na to, da osnutki zakonov z rešitvami sledijo mnogim izhodiščem za novo prostorsko zakonodajo, ki jih je dne 2.4.2014 sprejelo predsedstvo Skupnosti občin Slovenije in da so bili osnutki zakonov pripravljeni v odprtem sodelovanju z zainteresiranimi deležniki, so na seji predsedstva s strani strokovnega delovnega telesa SOS bile podane nekatere ključne pripombe.

Med drugim je bilo izpostavljeno nasprotovanje rešitvam, da bi zakon delil dovoljevanje in inšpekcijski nadzor za posamezne vrste posegov v prostor med državo in občine. To velja tudi za t.i. prijavo del iz 6. člena Gradbenega zakona za manj pomembne posege v prostor, ki naj bi jih sprejemala občina. Nesprejemljiva je tudi rešitev, da inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem posegov v prostor, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, izvajajo občinski inšpektorati, ki za takšne postopke niso ustrezno usposobljeni. Poleg tega to pomeni prenos 60% dela iz državne gradbene inšpekcije na občinske inšpekcijske službe, kar je nedopustno.

Po mnenju strokovnega delovnega telesa poglavje o organizaciji občinskih služb neustrezno ureja minimalne pogoje za opravljanje nalog urejanja prostora. Po trenutnem predlogu bi namreč bilo potrebno zaposliti v občinskih upravah tri dodatne osebe z ustrezno strokovno izobrazbo, za kar ni potrebe, v kolikor se za zagotavljanje večje strokovnosti na področju urejanja prostora ohrani predpisana smer izobrazbe ter določi obseg minimalnih strokovnih znanj, delovnih izkušenj in organizacije strokovnih služb pripravljavcev prostorskih aktov in nosilcev urejanja prostora (kar zaposleni izkažejo v okviru sistema izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja javnih uslužbencev).

V zvezi s komunalnim prispevkom je bilo posebej izpostavljeno nasprotovanje rešitvi po kateri bi šele po pridobitvi gradbenega dovoljenja graditelj plačal le-tega. Takšna ureditev bi namreč povzročila le birokratske ovire zaradi odlaganja plačila komunalnega prispevka oz. morebitne zaplete v zvezi z izterjavo plačila.

Z Zakonom o urejanju prostora se bistveno spreminja namen priprave prostorskih aktov. Slednji niso več namenjeni določanju prostorskih pogojev le za gradnjo objektov, to je za izvedbo del z namenom gradnje objekta in spreminjanju namembnosti objektov, ampak tudi določanju prostorskih pogojev za druga dela, ki predstavljajo poseg v fizične strukture na zemeljskem površju in pod njim. Predlagano je bilo, da se pojem »drugih del, ki predstavljajo poseg v fizične strukture na zemeljskem površju in pod njimi« spremeni tako, da se na podlagi Zakona o urejanju prostora lahko s splošnim aktom občine, ki ni prostorski akt po Zakonu o urejanju prostora, določijo pogoji glede stanja in načina rabe fizičnih struktur na zemeljskem površju in pod njim. S tem bi občine pridobile pravno podlago za sprejem pogojev in ukrepov, ki bi vplivali npr. na zunanji izgled in primerno vzdrževanost prostora ali naselja, na primerno rabo drevnine v prostoru (alergene, neavtohtone vrste), usmerjanje oglaševalskih objektov na zasebnih površinah in pričakovani standard vzdrževanja in načina rabe prostorskih ureditev, ki jih ni mogoče zajeti med pogoji za izvedbo del z namenom gradnje objektov.

Prav tako osnutek Zakona o urejanju prostora pomembno povečuje nabor občinskih prostorskih aktov. Ne glede na morebitno utemeljenost nekaterih rešitev, strokovna komisija predlaga, da nabor občinskih prostorskih aktov ostane v okvirih veljavne zakonodaje.  Prostorski akti so od uveljavitve Zakona o prostorskem načrtovanju postali prepoznavni širši javnosti, zato ni smiselno koncipirati novih aktov in bistveno spreminjati njihovo vsebino.

Zakon o urejanja prostora odpira tudi rešitve k spremenjenemu vključevanju državnih nosilcev urejanja prostora v postopke urejanja prostora. Zlasti predlagani prostorski svet Vlade RS bi ob ustrezni dopolnitvi določil Zakona o urejanju prostora lahko pomembno spremenil vlogo nosilcev urejanja prostora. Znano je namreč, da nosilci urejanja prostora pogosto utemeljujejo svoje smernice za urejanje prostora v parcialnih odločitvah posameznih resorjev, ki niso usklajene s smernicami drugih nosilcev, niti niso utemeljene v zadnjem stanju strokovnih podlag. Prav tako bi moral zakon dopuščati možnost odstopanja od smernic nosilcev urejanja prostora, če so takšna odstopanja ustrezno strokovno utemeljena.


Nazadnje posodobljeno: