• Domov
  • Amsterdamska pogodba

Amsterdamska pogodba, ki je začela veljati 1. maja 1999, je potrdila pomen enakih možnosti, pa tudi spoštovanja človekovih pravic v procesu integracije. Določila je tudi nekaj zelo koristnih zakonodajnih dopolnil, ki bodo odprla nove možnosti za napredek. Drugi člen, ki razglaša cilje Skupnosti, med temi cilji navaja vzpodbujanje enakosti. To je pomemben pokazatelj pozornosti, ki je bila posvečena enakosti na najvišji možni politični in pravni ravni. Vendarle pa ta člen ne določa ničesar o dejanski enakosti ali enakosti v praksi.

2. člen 

 Skupnost bo … vzpodbujala visoko stopnjo zaposlenosti in socialnega varstva, enakost moških in žensk, dvig življenjskega standarda in kakovosti življenja ter gospodarsko in socialno kohezijo in solidarnost med državami članicami.

Pri vprašanjih enakosti so pomembni tudi vzpodbujanje visoke stopnje zaposlenosti in socialnega varstva ter dvig življenjskega standarda in kakovosti življenja. Stopnja nezaposlenosti je v večjem delu Skupnosti med ženskami višja kot med moškimi. Ženske še vedno predstavljajo večino dolgoročno nezaposlenih, pogosto opravljajo dela, za katera je potrebna nizka izobrazba, ki so slabo plačana in nezanesljiva, še zmeraj pa obstajajo tudi razlike v plačilu med moškimi in ženskami. 2. člen – skupaj z načelom integracije načela enakosti spolov, ki je opisano v 3. členu – predstavlja močnejšo pravno osnovo za spreminjanje tega nezadovoljivega položaja v prihodnje. 3. člen Pogodbe navaja vse dejavnosti Skupnosti, pa tudi področja politik, na katere se nanaša in na katerih ima pristojnosti delovanja. 3(2). člen Skupnosti dodeljuje nalogo odpravljanja neenakosti in vzpodbujanja enakosti pri vseh njenih dejavnostih. Na tak način uvaja jasen pristop integracije načela enakosti spolov v vse dejavnosti Skupnosti.

Ukrepi Skupnosti za boj proti diskriminaciji so prej odražali ozek obseg obstoječih pristojnosti Skupnosti. V skladu s 13. členom bo imel Evropski svet pri svojih prizadevanjih za boj proti diskriminaciji pravno pristojnost (soglasnega) ukrepanja na različnih osnovah. Spol je eden od vidikov, ki morajo biti zaščiteni. 13. člen bi lahko šteli za splošno določilo proti diskriminaciji, vendar pa ne bo začel veljati, dokler ne bodo sprejete direktive glede njegove vsebine. Prepoved diskriminacije na osnovi spola v okviru pooblastil Skupnosti sega prek tradicionalnih področij zaposlovanja in usposabljanja. 13. člen bi lahko po možnosti predstavljal širše izhodišče za ukrepe in bi imel poseben pomen za področja, ki jih trenutno ne urejajo nacionalne zakonodaje. Ne bi naj imel posledic za druga določila Pogodbe. 137. člen določa obveznost Skupnosti, da podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic, npr. na področju enakosti moških in žensk z ozirom na možnosti na trgu delovne sile in obravnavo pri delu.

Kar zadeva posebne ukrepe za doseganje enakosti v praksi, pa je dopolnjeni 141. člen najpomembnejše določilo. 141(4). člen tem ukrepom daje posebne pravne temelje, saj posebne ukrepe povzdigne na ˝ustavno˝ raven Skupnosti. 141(1). člen države članice obvezuje, da zagotovijo načelo enakega plačila za enako delo za ženske in moške. Člen je bil dopolnjen s pojmom enakovrednega dela. To razjasnjuje trenutni položaj in sledi uveljavljeni razlagi 119. člena s strani Evropskega sodišča. 141(2). člen določa, kaj je mišljeno s ˝plačilom˝ v luči tega člena. Sklicevanje na enako ˝plačilo˝ je povzročilo težave z opredelitvijo. Evropsko sodišče je odločno razširilo opredelitev in s tem razširilo tudi vpliv nekdanjega 119. člena. Amsterdamska pogodba ne bo imela skoraj nobenih posledic za pomen razsodb glede enakega plačila. 141(3). člen predstavlja novo, pomembno dopolnilo. Njegovo sklicevanje na 251. člen (nekdanji člen 189b) pomeni glasovanje s kvalificirano večino v Evropskem svetu, za razliko od prejšnjega 308. člena (nekdanji 235. člen), ki so ga ponavadi uporabljali za sprejemanje direktiv glede enakosti (npr. 76/207 in 79/7). 141(4). člen državam članicam dopušča, da ohranjajo ali sprejemajo posebne ukrepe, da bi zagotovile popolno enakost žensk in moških v praksi in v poklicnem življenju. Državam članicam dovoljuje, da uporabljajo ukrepe, ki omogočajo posebne prednosti v poklicnem življenju, če slabše zastopanemu spolu olajšajo:

  1. opravljanje poklica ali
  2. preprečevanje zapostavljenosti v poklicni karieri ali
  3. kompenzacijo za zapostavljenost v poklicni karieri.

Najpomembnejši vidik je ta, da 141(4). člen ne povzroča enakih ločnic za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti kot 2(4). člen Direktive o enakem obravnavanju. Razločevanje med enakostjo možnosti in enakostjo učinkov je predstavljalo najvišjo točko, ki je zarisala meje obsega zakonitih ukrepov za zagotavljanje enakosti. Trenutno bi v luči 141(4). člena ta obseg lahko še razširili, kar bi lahko privedlo do tega, da bi Evropsko sodišče revidiralo svoje procesno pravo (če je to povezano z dopolnjenimi področji prava Evropskih skupnosti).

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških