• Domov
  • Država kot zagovornica politik enakosti

Država ali osrednja oblast ima jasno vodilno vlogo – v večini demokracij je edina, ki jo lahko prevzame – pri priznavanju zakonitosti in uzakonjanju, pripravljanju in izvajanju posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti.

Za sprejemanje zakonodaje, ki v okviru omejitev, določenih v državnih ustavah, ali v skladu z mednarodnimi obveznostmi predpisuje ali dovoljuje posebne ukrepe, so v prvi vrsti odgovorni državni parlamenti, bodisi na njihovo lastno pobudo bodisi, kot je to v večini primerov glede na ustavne, družbene in politične okoliščine, na predloge vlad. Omenjena zakonodaja lahko določa obvezne postopke ali pogoje, kar zadeva učinke (pozitivne ukrepe), v primeru finančne zakonodaje pa lahko daje na razpolago finančna sredstva. Kar zadeva trg delovne sile, obstajajo številna orodja za ukrepanje. Omenimo lahko naslednje primere:

– Država lahko dodeli posebna sredstva projektom, ki na primer izboljšujejo položaj žensk na trgu delovne sile.

– Subvencionira se lahko posebne ukrepe v tradicionalno spolno ločenih vrstah poklicev.

– Država lahko sprejema ukrepe, ki so še posebej namenjeni podjetnicam.

– Lahko se nagradi tiste delodajalce, ki so dosegli občuten napredek pri vzpodbujanju enakosti.

V določenih državah in na določenih področjih (izvoljena mesta in javne službe) določila, ki uvajajo nova merila, tudi tista, ki imajo zakonodajni status, ki predpisujejo določene oblike posebnih ukrepov v obliki obveznosti, vezanih na učinke (pozitivni ukrepi), kot so kvote in prednostna obravnava pri zaposlovanju ali imenovanju, verjetno zahtevajo ustavne spremembe, ki se lahko uvedejo spontano ali za prilagoditev nadaljnjim obveznostim v obliki mednarodnih instrumentov.

Vlade niso odgovorne le za sprejemanje in objavljanje zakonodaje, ampak tudi za njeno izvajanje. Uvedejo lahko tudi več preprostih in selektivnih finančnih ukrepov, ki jih financirajo iz dotacij, vključenih v ustrezno finančno zakonodajo, tudi če pogoji, ki urejajo uporabo teh dotacij ali njihovo dodeljevanje določenemu spolu, ob njihovem sprejetju niso bili posebej navedeni.

Naloga sodišč je, da poskrbijo za to, da se zakoni izvajajo. Če je dostop do sodišč dokaj  preprost in če se ukvarjajo s tem vprašanjem, lahko odločilno prispevajo k uveljavitvi enakih pravic in enakega obravnavanja, kar zadeva dostop do pravic. Po drugi strani pa lahko na način, ki je obenem zakonit in zaskrbljujoč, predstavljajo oviro kakršnimkoli poskusom sprejemanja ukrepov za zagotavljanje enakosti, katerih obseg ni podrobno predpisan z zakonodajo, ki je nedvoumno skladna z ustavo. Obstajajo področja, na katerih sodna razlaga prispeva k temu, da se zakon posodobi. To pa je zelo malo verjetno v primeru področja, kakršno je enakost žensk in moških, kjer bodo nekonvencionalni ukrepi, ki so potrebni za izpolnitev zahtev, zelo verjetno v nasprotju z ustaljenimi oblikami pravnih argumentacij, razen če nasprotno zakonodaja sodiščem daje jasne smernice.

Država lahko vzpodbuja zaposlovanje na tak način, da iskalkam in iskalcem zaposlitve daje na razpolago izčrpne informacije o razpoložljivih zaposlitvah in možnostih usposabljanja ter da podpira osebe, ki iščejo zaposlitev izven ustaljenih spolnih omejitev, pa tudi samozaposlovanje. Država si lahko prizadeva za odpravljanje zapostavljenosti, ki je povezana z netipičnimi oblikami zaposlovanja (s skrajšanim delovnim časom, za določen čas) in je bolj pogosta pri ženskah. Položaj oseb v netipičnih oblikah zaposlitve je treba uskladiti s položajem tistih v običajnih zaposlitvah.

Uradne statistike je treba prilagoditi glede na spol, tako da bodo upoštevale oba spola. S tem bi postale razlike med ženskami in moškimi na različnih področjih življenja bolj opazne in bolj stvarne. Na tak način bi lahko vsakdo, ne pa zgolj strokovnjakinje in strokovnjaki ter vladne uradnice in uradniki, zlahka spremljal razvoj spolnega razločevanja v določenih sektorjih izobraževanja in poklicnega življenja.

Država kot delodajalka

Ministrstva, uradi, javne službe in podjetja v državni lasti bi morali kazati zgleden odnos do vzpodbujanja enakosti in posebnih ukrepov. To bi moralo vključevati pripravo letnih načrtov, izvajanje sprejetih ukrepov v zvezi s kadrovsko politiko, pa tudi drugih ukrepov, ki se nanašajo na delodajalce.

Ravnanja države kot delodajalke so lahko zgled za posnemanje med delodajalci v zasebnem sektorju. Pozitivna znamenja in rezultati iz drugih sektorjev so ključnega pomena, zato bi bilo treba poudariti nalogo ozaveščanja, ki jo ima javni sektor

Spričo teh dejstev bi morala biti naloga države obvezovanje – ali vsaj vzpodbujanje – javnega sektorja k sprejemanju posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti in k vzpodbujanju enakosti.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških