• Domov
  • Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ECHR)

Evropska konvencija o človekovih pravicah je bila sprejeta in izročena v podpis leta 1950. Njen podpis in ratifikacija je ključna obveznost, ki jo morajo izpolniti države, ki si prizadevajo za članstvo v Svetu Evrope. Posebna značilnost ECHR je, da ne določa samo stvarnih norm, ki zagotavljajo posamezne pravice, ampak tudi uvaja mednarodni nadzorni mehanizem, Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodišče je neodvisno in lahko sprejema sodbe in odločitve, ki so za države zavezujoče.

ECHR zagotavlja državljanske in politične pravice. V 14. členu vsebuje klavzulo o nediskriminaciji, ki se glasi:

»Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno brez diskriminacije na kakršnihkoli temeljih kot so spol, rasa, barva, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno poreklo, pripadnost narodni manjšini, premoženje, rojstvo ali kaka druga okoliščina.«

Varstvo, ki ga ECHR zagotavlja z ozirom na enakost in nediskriminacijo, je v primerjavi z ustreznimi določili Splošne deklaracije človekovih pravic in drugimi instrumenti o človekovih pravicah omejeno, saj diskriminacijo prepoveduje le, kar zadeva uživanje pravic in svoboščin, določenih s Konvencijo.

 Procesno pravo Evropskega sodišča za človekove pravice

Število vloženih pritožb, kar zadeva diskriminatorne postopke, je relativno majhno, zato je tudi procesno pravo, povezano z diskriminacijo na osnovi spola ali na drugi osnovi, dokaj omejeno.

To se pogosto razlaga z dejstvom, da so človekove pravice, ki so zajete v Konvenciji, državljanske in politične narave, medtem ko se diskriminatorni postopki pogosteje dogajajo na socialno-ekonomskem področju, ki ni zaobseženo v Konvenciji.

Kljub temu je procesno pravo Evropskega sodišča za človekove pravice jasno izrazilo, da vsako razločevanje ali razlika v obravnavi še ne pomeni diskriminacije. V »belgijskem jezikovnem primeru« (razsodba Sodišča z dne 23. julija 1968) je Sodišče izjavilo, da morajo organi Konvencije v povezavi z vsako domnevo o diskriminaciji preveriti, če obstaja primerljiv položaj različnega obravnavanja in ali je sorazmerje med uporabljenimi sredstvi in želenim ciljem nepristransko in sprejemljivo.

V primeru »ga. Abdulaziz, Cabales in Balkandali proti Združenemu kraljestvu (razsodba z dne 28. maja 1985) je Sodišče odločilo, da je izgon soprogov tožnic iz Združenega kraljestva imel za posledico spolno diskriminacijo glede zagotavljanja pravice tožnic do spoštovanja družinskega življenja. Sodišče je bilo mnenja, da razlika v obravnavi žensk in moških v tem primeru ni bila nepristransko in sprejemljivo utemeljena. Dodalo je, da se glede na to, da je napredek pri doseganju enakosti spolov bistven cilj držav članic Sveta Evrope, razliko v obravnavi na osnovi spola lahko šteje za združljivo s Konvencijo le v primeru, da so podani zelo tehtni razlogi.

Naj spomnimo tudi, da je Sodišče ugotovilo, da imajo države pogodbenice pravico do določene »mejne presoje« pri ocenjevanju, ali in v kakšni meri razlike v na splošno podobnih situacijah opravičujejo različno obravnavanje pred zakonom (razsodba z dne 28. novembra 1984 v primeru Rasmussen proti Danski).