• Domov
  • Evropske direktive na področju enakosti spolov

Vprašanje posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti je pred Amsterdamsko pogodbo obravnavala pomožna zakonodaja, predvsem Direktiva Evropskega sveta 76/207/EEC z dne 9. februarja 1976 o uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega izobraževanja in napredovanja ter delovnih pogojev. Evropsko sodišče je v okviru preliminarnih razsodb po 177. členu določilo razmejitev med upravičenimi posebnimi ukrepi in ukrepi, ki predstavljajo diskriminacijo.

Direktiva 76/207/EEC (Direktiva o enakem obravnavanju)

  1. člen

 1. V naslednjih določbah načelo enakega obravnavanja moških in žensk pomeni, da ne sme biti nobene diskriminacije na podlagi spola, tako neposredne kot posredne, še zlasti glede na zakonski ali družinski status.

 2. a direktiva ne posega v pravice držav članic, da iz področja njenega izvajanja izključijo tiste poklicne dejavnosti – in če je to potrebno,tudi šolanje, ki vodi v te poklicne dejavnosti -, pri katerih predstavlja spol delavca odločujoči dejavnik zaradi same narave dela ali zaradi okolja,, v katerem se to delo opravlja.

 3.Ta direktiva ne posega v določbe, ki se nanašajo na varstvo žensk, še zlasti glede nosečnost in materinstva.

4. Ta direktiva ne posega v ukrepe, ki spodbujajo enake možnosti moških in žensk, še zlasti, če odpravljajo obstoječe neenakosti, ki vplivajo na možnosti žensk na področjih, na katera se nanaša prvi odstavek 1. člena.

Direktiva 76/207 gre še naprej od zahtev po enakosti pri plačilu in zahteva enako obravnavanje moških in žensk. Prepoveduje tako neposredno kot posredno diskriminacijo na osnovi spola. Kot je navedeno v 1. členu Direktive, je njen namen v državah članicah uveljaviti načelo enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, vključno z napredovanjem, in do poklicnega izobraževanja ter v zvezi z delovnimi pogoji in socialnim varstvom pod pogoji, ki jih navaja 2. odstavek. Tako je njen obseg dokaj ozko omejen na zaposlovanje in poklicno izobraževanje.

Direktiva o enakem obravnavanju ima za posledico tri izjeme od načela enakega obravnavanja. 2(2). in 2(3). člen določata dokaj ozke možnosti omejevanja. Njihov cilj ni uvesti posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti, ampak prej ohranjati takšne omejevalne določbe iz bioloških razlogov (nosečnost) ali iz posebnih poklicnih razlogov (npr. zahteva po moškem igralcu za moško vlogo v igri).

2(4). člen po drugi strani jasno predstavlja določbo, ki dovoljuje posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti. Če ga primerjamo z 2(2). in 2(3). členom, je njegov cilj na bolj splošen način vzpodbujati enake možnosti. Posebno pozornost posveča odpravljanju obstoječih neenakosti, ki vplivajo na možnosti žensk pri dostopu do zaposlitve vključno z napredovanjem in do poklicnega izobraževanja, še posebej, kar zadeva delovne pogoje in socialno varstvo.

2(4). člen je dokaj nedoločen, kar zadeva zakonske ukrepe, ki jih dopušča. Zdi se, da formulacija postavlja meje enakih možnosti, saj niti ne določa niti ne vključuje ničesar o enakosti učinkov. Kljub temu pa je bilo splošno dokazano, da je treba za zagotovitev dejanske enakosti žensk in moških vse več pozornosti posvetiti enakosti učinkov. Če sodimo po preteklih izkušnjah, tradicionalna zahteva po enakih možnostih ni uspela odpraviti dejanskih problemov spolov. Četudi bi dosegli formalno zakonsko enakost, se še posebej ženske v primerjavi z moškimi nahajajo v manj ugodnem položaju. Dejanska enakost še zmeraj ostaja nedosežen cilj.

Poleg Direktive 76/207/EEC se še več drugih direktiv ukvarja z enakimi možnostmi in enakim obravnavanjem žensk in moških. Tisti, ki želijo dobiti širšo sliko o predpisih Skupnosti na to temo, lahko preučijo naslednje Direktive:

– Direktiva Sveta z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za zaposlene moške in ženske (75/117/CEE).

– Direktiva Sveta z dne 9. februarja 1976 o uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega izobraževanja in napredovanja ter delovnih pogojev (76/207), ki je bila že omenjena v besedilu.

– Direktiva Sveta z dne 19. decembra 1978 o postopnem uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (79/71 CEE).

– Direktiva Sveta z dne 24. julija 1986 o postopnem uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih programih socialnega varstva (86/378 CEE).

– Direktiva Sveta z dne 20. decembra 1996 o spremembah Direktive 86/378 CEE o uresničevanjuinačela enakega obravnavanja moških in žensk v poklicnih programih socialnega varstva (86/378 CEE).

– Direktiva Sveta z dne 11. decembra 1986 o uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so samozaposleni, in o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom (86/613 CEE).

– Direktiva Sveta z dne 19. oktobra 1992 o uresničevanju ukrepov za spodbujanje izboljšanja varnosti in zdravja doječih mater na delovnem mestu (92/85 CEE).

 – Direktiva Sveta z dne 3. junija 1996 o okvirnem dogovoru o starševskem dopustu, ki so ga priznali UNICE, CEEP in CES (96/34 CE).

– Direktiva 97/80 CEE z dne 15. decembra 1997 o dokaznem  bremenu v primerih spolne diskriminacije.

Vir: Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških