• Domov
  • Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW)

Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 18. decembra 1979 in je začela veljati 3. septembra 1981.

Zajema dokaj obsežno področje in je uporabna na vseh področjih življenja: javnem, kulturnem, družbenem, političnem in gospodarskem. Konvencija predstavlja zamisel o enakih možnostih. Njena preambula in njeni členi jasno odražajo zamisel, da kljub vsem prizadevanjem tradicionalnih konvencij o človekovih pravicah še naprej obstajajo močne družbene in kulturne stereotipne vloge ženski in moških. Konvencija poleg razglašanja tradicionalnih načel enakosti in boja proti diskriminaciji poziva države pogodbenice, da izvedejo vse potrebne ukrepe npr. za spremembo teh kulturnih in družbenih vzorcev vedenja. Poudarjena je potreba po spremembi tradicionalnih vlog moških in žensk v družbi, da bi dosegli popolno enakost moških in žensk. Določila Konvencije, ki pokrivajo širok razpon področij, podrobno naštevajo oblike diskriminacije, za katere se države pogodbenice strinjajo, da jih želijo izkoreniniti.

Zgodovinski pomen Konvencije je neizpodbiten. To je prvi mednarodno in svetovno veljavni pravni instrument, ki je uvedel omejevalen člen, ki dovoljuje posebne ukrepe za doseganje dejanske enakosti brez diskriminacije. Posebni ukrepi za zagotavljanje enakosti morajo biti začasni in morajo prenehati, ko so doseženi cilji enakih možnosti in enakega obravnavanja. Konvencija je vprašanje posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti povzdignila na višjo hierarhično raven, na raven mednarodne skupnosti. Povedano je bilo, da 4. člen Konvencije kot prvi na tem področju odraža enotno interpretacijo splošnega pravnega načela, ki je skupno vsem pravnim sistemom. Odbor za odpravo diskriminacije žensk je državam pogodbenicam leta 1988 priporočil, naj bolj uporabljajo začasne posebne ukrepe kot so pozitivni ukrepi, prednostna obravnava ali sistemi kvot, da bi dosegli napredek pri vključevanju žensk v izobraževanje, gospodarstvo, politiko in zaposlovanje.

Določila Konvencije so oblikovana dokaj ohlapno in niso dovolj podrobna, da bi zagotovila številne individualne pravice. Zato so države pogodbenice zahtevale uvedbo pravice do pritožbe na podlagi določil Konvencije. 12. marca 1999 je Komisija za položaj žensk soglasno sprejela Opcijski protokol, ki naj bi Konvencijo CEDAW postavil v enakopraven položaj z drugimi mednarodnimi instrumenti o človekovih pravicah, ki predvidevajo postopke za individualne pritožbe. Protokol vključuje dva postopka: 1) komunikacijski postopek, ki – potem ko so bila izpolnjena določena merila – posameznicam ali skupinam žensk omogoča, da vložijo pritožbe o kršitvah, ki so zaščitene z določili Konvencije, in 2) preiskovalni postopek, ki Odboru dovoljuje, da sproži preiskave o težjih ali sistematičnih kršitvah pravic žensk.

Opcijski protokol je na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov 10. decembra 1999 podpisalo 23 držav. Do februarja 2004 ga je ratificiralo 60 držav. Protokol, ki vključuje izstopno klavzulo iz preiskovalnega postopka, je začel veljati 22. decembra 2000, ko ga je ratificiralo ali k njemu pristopilo deset držav pogodbenic (dopolnilo ur.). Pridržki k temu Protokolu niso dovoljeni.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških