• Domov
  • Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR)

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) in njegov prvi Opcijski protokol, ki posameznicam in posameznikom omogoča, da vlagajo pritožbe pri Odboru za človekove pravice, je sprejela Generalna skupščina 16. decembra 1966 in je začel veljati 23. marca 1976. Državljanske in politične pravice pogosto štejemo za človekove pravice prve generacije.

2(1). člen Pakta zagotavlja, da se države pogodbenice zavezujejo, da bodo omogočale in spoštovale pravice, zagotovljene s Paktom, brez kakršnegakoli razlikovanja kot na primer na podlagi spola. Ta obveznost je takojšnja: to pomeni, da morajo biti vse pravice, določene s Paktom, zagotovljene z začetkom njegove veljavnosti. Obveznost spoštovanja pravic kaže na negativni značaj državljanskih in političnih pravic, medtem ko obveznost zagotavljanja pravic kaže na njihov pozitivni značaj – kar pomeni, da morajo države izvesti posebne ukrepe, da bi uveljavile pravice iz Pakta.

Kot navaja Odbor za človekove pravice, 26. člen predstavlja avtonomno pravico v okviru ICCPR. Z drugimi besedami izvajanje načela nediskriminacije v 26. členu ni omejeno le na tiste pravice, ki so določene s Paktom. Odbor je varstvo pred diskriminacijo celo še razširil prek državljanskih in političnih pravic na ekonomske in socialne pravice.

 26. člen

Vsi so pred zakonom enaki in imajo brez kakršnekoli diskriminacije pravico do enakega zakonskega varstva. V tem smislu mora zakon prepovedovati sleherno diskriminacijo in zagotavljati vsem enako in učinkovito varstvo pred kakršnimkoli razlikovanjem, zlasti na podlagi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnega ali socialnega porekla, rojstva ali kakršnekoli druge okoliščine.

Odbor za človekove pravice je bil ustanovljen za nadzor nad izvajanjem Pakta in njegovih Protokolov. Ena od njegovih nalog je pregled poročil držav in pritožb posameznic in posameznikov, kar zadeva možne kršitve pravic, ki jih pokriva ICCPR. V skladu s 40. členom morajo države pogodbenice vsakih pet let predložiti poročila o ukrepih, ki so jih sprejele za uveljavitev pravic, priznanih s Paktom, in o doseženem napredku pri uživanju teh pravic. Odbor za človekove pravice je po 40(4). členu tudi pooblaščen za oblikovanje Splošnih komentarjev.

Odbor za človekove pravice loči med razlikovanjem (diferenciacijo) in diskriminacijo ter navaja: »Vsako razlikovanje pri obravnavi ne pomeni diskriminacije, če so merila za takšno razlikovanje sprejemljiva in nepristranska in če je njegov cilj doseči učinek, ki je legitimen v skladu s Paktom.« Ukrepi, potrebni za odpravljanje diskriminacije, dejansko predstavljajo primer legitimnega razlikovanja, če imajo za cilj odpravo neenakosti. V skladu s še enim komentarjem Odbora za človekove pravice so vlade celo obvezane izvesti posebne (afirmativne) ukrepe, namenjene zagotovitvi pozitivnega uživanja pravic, saj diskriminacije ni mogoče preprečiti zgolj z zaščitnimi ukrepi in s sprejemanjem zakonov.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških