• Domov
  • Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR)

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (ICESCR) je bil sprejet in izročen v podpis, ratifikacijo in pristop 16. decembra 1966 in je začel veljati 3. januarja 1976. Velja skupaj s svojim sestrskim Paktom ICCPR.

Vendar pa se oba Pakta razlikujeta predvsem, kar zadeva njuni obligacijski klavzuli (v obeh primerih 2. člen) in njun sistem nadzora. Ekonomske, socialne in kulturne pravice naj bi se raje uveljavljale postopoma kot pa takoj (kot je to v primeru ICCPR) in so podvržene nadzoru Ekonomskega in socialnega sveta Združenih narodov in ne odboru neodvisnih strokovnjakinj in strokovnjakov (kot je Odbor za človekove pravice). ICESCR se nadzira izključno prek sistema rednih poročil. Kljub razlikam si je veliko določil med seboj podobnih. Celo preambula ICESCR poudarja nedeljivo in medsebojno povezano naravo vseh človekovih pravic ter predlaga, naj se oba Pakta šteje kot en paket.

ICESCR je edini svetovni instrument o človekovih pravicah, ki se izčrpno ukvarja s celotnim razponom ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, saj je veliko drugih paktov v nekem pogledu omejenih. Varstvo, ki ga Pakt namenja ekonomskim pravicam, je obsežno, vendar izraženo na splošen način. Težave, povezane s socialnimi in ekonomskimi pravicami, se nanašajo na njihovo uporabnost in ne na njihovo veljavnost. Mnogi so mnenja, da ekonomske in socialne pravice – prav zaradi njihove narave – niso »opravičljive« v tem smislu, da se sodnice in sodniki na sodiščih ne morejo sklicevati nanje.

Veliko držav resnično še vedno ne priznava ekonomskih in socialnih pravic, tako da bi jim v svoji notranji zakonodaji dale enako mesto kot državljanskim in političnim pravicam. To ustvarja dodatno oviro za ženske, ki imajo pogosto občutne in nesorazmerne težave pri zagotavljanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Na mednarodni ravni Pakt ICESCR predstavlja pomemben precedenčni primer za ekonomske, socialne in kulturne pravice kot celoto. Zagotavlja okvir za izvajanje postopnih in takojšnjih ukrepov, tako da lahko ženske enakopravno uživajo tiste pravice, ki so jim bile pogosto odrečene.

Pakt zagotavlja pomembno pravno varstvo pred vsemi oblikami diskriminacije pri uživanju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. 3. člen jamči, da so moški in ženske pravno popolnoma enako upravičeni do pravic, določenih s Paktom, in da bodo države pogodbenice po potrebi uporabile posebne ukrepe, da bi zagotovile uveljavitev tega enakopravnega položaja. V skladu z 2(1). členom se vsaka država pogodbenica zavezuje, da bo posamezno in z mednarodno podporo in sodelovanjem – še posebej gospodarskim in tehničnim – z vsemi razpoložljivimi viri izvedla potrebne ukrepe z namenom postopnega doseganja polne uveljavitve ekonomskih in kulturnih pravic, predvidenih s Paktom. Z drugimi besedami 2(1). člen države pogodbenice obvezuje le, da podvzamejo ukrepe v smeri postopne uveljavitve ekonomskih in socialnih pravic, ne pa, da jih zagotovijo takoj kot pri ICCPR. Vseeno pa je v skladu s sodobno teorijo človekovih pravic in prakso Odbora za ekonomske, socialne in kulturne pravice razlika le relativne narave.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških