• Domov
  • Primer ukrepa dajanja prednosti prosilki/prosilcu slabše zastopanega spola, ki izpolnjuje minimalne zahteve

Evropsko sodišče je razsodbo v primeru C-407/98 (Katarina Abrahamsson in Leif Anderson proti Elisabeth Fogelkvist) sprejelo 6. julija 2000. Vprašanje se je tudi tukaj nanašalo na 2(1). in 4. člen Direktive o enakem obravnavanju: kaj je bilo mišljeno s pojmom ˝ukrepi za vzpodbujanje enakih možnosti moških in žensk˝ in ali Direktiva dovoljuje izvajanje takšnih ukrepov v situaciji, ko prosilke in prosilci niso enako usposobljeni?

V omenjenem primeru so prosilki ženskega spola na temelju nacionalne zakonodaje pri izboru dali prednost pred prosilcem moškega spola. Izbrana ženska je bila ustrezno usposobljena za javno funkcijo (profesorice), vendar je imela v primerjavi s prosilcem moškega spola slabše kvalifikacije. Vprašanje je bilo, ali je bila razlika med usposobljenostjo prosilcev tako velika, da bi bilo takšno obravnavanje v nasprotju s potrebo po nepristranskosti pri imenovanju.

Nacionalna določila, ki so bila osnova posebnemu pozitivnemu obravnavanju v korist ženske, so bila uzakonjena z namenom, da bi kratkoročno popravila vztrajno spolno neravnotežje pri univerzitetnih profesoricah in profesorjih ter raziskovalnih asistentkah in asistentih. Z vladnim odlokom so izvajanje omejili na imenovanja na omejeno število vnaprej določenih delovnih mest (v skladu z nacionalno Uredbo 1995/936) ali delovnih mest, ustvarjenih v sklopu posebnega programa, ki ga je sprejela posamezna univerza in po katerem so lahko izvajali posebno obravnavanje (v skladu s členom 15a 4. poglavja Högskoleförordningen (Zakona o univerzah)).

Nacionalna uredba je določala, da se pri izbiri daje prednost prosilki oziroma prosilcu slabše zastopanega spola, ki ima zadostno usposobljenost za javno funkcijo, pred prosilko oziroma prosilcem nasprotnega spola, ki bi bil sicer izbran. Prosilki oziroma prosilcu slabše zastopanega spola se je smelo dati prednost, če sta oba štela za enako ali skoraj enako kvalificirana. Preden so lahko izpeljali takšno pozitivno obravnavanje, sta morali biti izpolnjeni dve potrebni merili. Kot prvo je bilo treba imeti potrebo po tem, da se izbere prosilko oziroma prosilca slabše zastopanega spola. Kot drugo razlika med usposobljenostjo prosilk in prosilcev ni smela biti tako velika, da bi bilo takšno obravnavanje v nasprotju z zahtevo po nepristranskosti.

Nacionalno določilo ni avtomatično zavezovalo univerze, kjer so izvajali imenovanja, da daje prednost slabše zastopanim ženskam. Švedska vlada je v svojem predlogu poudarila, da obstaja meja za utemeljene razlike med usposobljenostjo prosilk in prosilcev. Če je bila razlika prevelika, je bilo sprejetje pozitivnih ukrepov prepovedano.

Sodišče je zaključilo, da izbirni postopek v skladu s švedsko zakonodajo ni ustrezal pravu Skupnosti: izbira je na koncu temeljila zgolj na dejstvu pripadnosti slabše zastopanemu spolu, kandidature pa niso bile podvržene nepristranski oceni, ki bi upoštevala specifični osebni položaj vseh kandidatk in kandidatov. Tudi izbirni postopek je sodišče spoznalo za nesorazmernega, kar zadeva cilj, za katerega so si prizadevali.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških