• Domov
  • Primeri ukrepov, ki dajejo avtomatično prednost prosilki / prosilcu slabše zastopanega spola, ki izpolnjuje minimalne zahteve ali katerega usposobljenost je enaka

Za Direktivo o enakem obravnavanju velja, da ima nekaj omejitev, kar zadeva ukrepe z zavezujočimi učinki. Kljub temu pa to nujno ne vključuje usposabljanja in izobraževanja. Pozitivne ukrepe bi lahko razdelili na tri glavne skupine:

  • ukrepi, ki dajejo absolutno/avtomatično prednost prosilki oziroma prosilcu slabše zastopanega spola (ki izpolnjuje minimalne zahteve) ali katerega usposobljenost je enaka;
  • ukrepi, ki dajejo prednost, vendar ne avtomatično, prosilki oziroma prosilcu slabše zastopanega spola, ki izpolnjuje minimalne zahteve;
  • ukrepi, ki dajejo prednost, vendar ne avtomatično, prosilki oziroma prosilcu slabše zastopanega spola le v primeru, da so preostale kvalifikacije enake.

Primer Kalanke

Primer, ki je sprožil največ polemik, je Kalanke proti Freie Hansestadt Bremen. V tem primeru je moški izpodbijal določilo, ki ga je zvezna dežela Bremen sprejela za javni sektor. Kjer je bilo v ustrezni skupini osebja manj kot 50% zaposlenih enega spola in sta bila kandidat in kandidatka enako kvalificirana za neko delovno mesto, je bila oseba, ki je pripadala slabše zastopanemu spolu deležna avtomatične prednosti. Vrhovni tožilec Tesauro je presodil, da zakon dežele Bremen krši 2(4). člen Direktive o enakem obravnavanju (ETD). Njegovo mnenje je neobičajno v tem pogledu, da se za utemeljevanje svojih zaključkov izčrpno sklicuje na ameriške precedenčne pravne primere. Zagovarjal je mnenje, da posebnih ukrepov v skladu z Direktivo o enakem obravnavanju ne moremo uporabiti, da bi zagotovili enake učinke. Ukrepi morajo biti namenjeni odpravljanju ovir, ki ženskam preprečujejo, da bi imele enake možnosti, na primer z izvajanjem izobraževalnega svetovanja in poklicnega izobraževanja. Številčno – in s tem le formalno enakost – je tožilec razumel kot »nesporno kršitev temeljne vrednote katerekoli družbe: enakih pravic in enakega obravnavanja za vse«. Sodišče se je strinjalo z vrhovnim tožilcem in odločilo, da zakon dežele Bremen krši Direktivo o enakem obravnavanju. Takojšnji odziv na razsodbo je bilo razburjenje po Evropski uniji, še posebej zato, ker je Skupnost zelo zavzeto vzpodbujala posebne oziroma pozitivne ukrepe. Obstajata dve možni razlagi odločitve Evropskega sodišča. Ena je zelo ozka in odločitev omejuje na vsebino zakona dežele Bremen. Sodišče je domnevalo, da je dejstvo, da v zakonu dežele Bremen ni bilo varovalne klavzule, ki bi najboljšega moškega prosilca ščitila pred zapostavljanjem, privedlo do avtomatične prednostne obravnave žensk. Širše razumevanje odločitve lahko najdemo v §16 in §22, v katerih se Sodišče sklicuje na pristop, usmerjen v učinek:

  • 16. »Državni predpis, da se v primeru, če so moški in ženske, ki kandidirajo za enako napredovanje, enako kvalificirani, ženskam v tistih sektorjih, kjer so slabše zastopane, avtomatično daje prednost, pomeni diskriminacijo na osnovi spola.«
  • 22. »Državni predpisi, ki ženskam zagotavljajo absolutno in brezpogojno prednost pri imenovanju ali napredovanju, presegajo vzpodbujanje enakih možnosti in prekoračujejo meje odstopanj iz 2(4). člena Direktive.«

Da bi preprečila paniko in obranila avtomatski pristop, je Evropska komisija izdala Sporočilo Evropskemu svetu in Evropskemu parlamentu o razlagi razsodbe v primeru Kalanke, s katerim je predlagala naslednje dopolnilo k 2(4). členu Direktive o enakem obravnavanju.

  • 4. »Ta Direktiva nima škodljivega vpliva na ukrepe za vzpodbujanje enakih možnosti moških in žensk, še posebej ne s tem, da odpravlja obstoječe neenakosti, ki zmanjšujejo možnosti slabše zastopanega spola na področjih, na katere se nanaša 1(1). člen. Možni ukrepi vključujejo dajanje prednosti predstavniku oziroma predstavnici slabše zastopanega spola, kar zadeva dostop do zaposlitve ali napredovanja, pod pogojem, da takšni ukrepi ne preprečujejo upoštevanja posebnih okoliščin v posameznem primeru.«

Evropska komisija je zavzela stališče, da so tisti sistemi kvot, ki niso togi in avtomatični, zakoniti. Sporočilo določa tudi seznam posebnih oziroma pozitivnih ukrepov, ki so zakoniti:

  • kvote, povezane z zahtevano usposobljenostjo za delo, vendar le, če dovoljujejo upoštevanje posebnih okoliščin, ki bi lahko v danem primeru opravičevale izjemo od načela dajanja prednosti slabše zastopanemu spolu;
  • predpisovanje, z namenom vzpodbujanja žensk, sorazmerja in časovnih rokov, v katerih je treba povečati število žensk, vendar brez vsiljevanja pravila avtomatične prednosti, ko se sprejemajo posamezne odločitve o zaposlovanju in napredovanju;
  • načelna obveznost delodajalca, da zaposli ali omogoči napredovanje osebi, ki pripada slabše zastopanemu spolu; v takšnem primeru nihče ne more biti deležen individualne pravice do prednostne obravnave;
  • zmanjšanje prispevkov za socialno varstvo, do katerega so upravičena podjetja, če zaposlijo ženske, ki se vrnejo na trg delovne sile, za opravljanje nalog v sektorjih, v katerih so ženske slabše zastopane;
  • drugi posebni ukrepi, ki se osredotočajo na usposabljanje, poklicno svetovanje, reorganizacijo delovnega časa, skrb za otroke itd.

Obstoj posebnih ukrepov je v interesu Evropske komisije, saj njen Četrti srednjeročni akcijski program za področje enakih možnosti moških in žensk vključuje predloge za uporabo sistemov posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti.

 

Primer Badeck

V primeru Badeck (Evropsko sodišče je razsodbo sprejelo 28. marca 2000) je šlo za oceno zakonitosti »Zakona zvezne dežele Hessen o enakih pravicah žensk in moških in o odpravi diskriminacije žensk v javni upravi«, za katerega so bili tožniki mnenja, da je med drugim v nasprotju z Direktivo o enakem obravnavanju, ki jo je Evropsko sodišče razlagalo v primeru C-450/93 Kalanke proti Bremnu (1995). Samo 7(1). odstavek omenjenega zakona (dodeljevanje mest za usposabljanje) na zavezujoč način določa vnaprej sprejeto kvoto v prid ženskam. Določa: »Pri poklicih, za katere je potrebno usposabljanje in v katerih so ženske slabše zastopane, je treba pri dodeljevanju mest za usposabljanje ženskam zagotoviti vsaj polovico mest. Prvi stavek ne velja za postopke usposabljanja, ki jih zagotavlja izključno država.«

Sodišče je bilo mnenja, da je zakonodaja dežele Hessen z uvajanjem stroge kvote učinkov pri poklicnem usposabljanju, nameravala olajšati enak dostop žensk do položajev, za katere se zahteva usposobljenost, saj kljub formalni zakonski enakosti niso imele enakega dostopa do teh položajev, tudi če je bila njihova pridobljena izobrazba enaka izobrazbi moških. Odločilo je, da sporno določilo predstavlja del »omejenega koncepta enakih možnosti. Za ženske niso rezervirana mesta pri zaposlovanju, ampak mesta pri usposabljanju…«. Sodišče je v nadaljevanju poudarilo, da pri splošnem pregledu usposabljanja (v javnem in zasebnem sektorju) »sporno določilo zato zgolj povečuje možnosti kandidatk ženskega spola na področju javnega sektorja. (…) Takšni ukrepi zato spadajo med ukrepe, ki jih dovoljuje 2(4). člen Direktive in ki so namenjeni izboljšanju sposobnosti žensk, da konkurirajo na trgu delovne sile in da si prizadevajo za enako poklicno pot kot moški.« Iz teh razlogov in ob upoštevanju dejstva, da država nima monopola nad usposabljanjem, je Sodišče zaključilo, da omenjeni člen ni v nasprotju z Direktivo o enakem obravnavanju.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških