• Domov
  • Primeri ukrepov, ki dajejo prednost prosilki / prosilcu slabše zastopanega spola, kadar so preostale kvalifikacije enake

Primer Marschall

Kar zadeva takšne ukrepe, zanimiv primer na Evropskem sodišču predstavlja C-409/95, Helmut Marschall proti zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija. V tem primeru je Zakon zvezne dežele o javnih uslužbencih (Beamtengesetz für das Land Nordrhein-Westfalen) določal, da »kjer je na področju organa, odgovornega za napredovanje, na določenih višjih položajih znotraj poklicnega razreda manj žensk kot moških, se ženskam v primeru enake ustreznosti, sposobnosti in poklicne uspešnosti daje prednost pri napredovanju, razen če prevladujejo razlogi v korist drugega [moškega] kandidata.« V primerjavi s primerom Kalanke je bilo določilo v tem primeru manj zavezujoče in je puščalo več možnosti za prilagajanje, da bi se upravi omogočilo, da upošteva katerekoli dejavnike, lastne posameznim kandidatom (omejevalna klavzula). Tako bi se navkljub pravilu o prednostnem obravnavanju na podlagi posebnih individualnih razlogov kandidatu moškega spola lahko dalo prednost pred kandidatko ženskega spola. Prednost žensk ni bila avtomatična in absolutna. Marschall, ki je bil učitelj, je vložil prošnjo za višji položaj, vendar je bil obveščen, da naj bi imenovali kandidatko. Oba kandidata sta bila enako usposobljena, vendar je morala na temelju zakonodaje glede na to, da je bilo v določenem plačilnem in poklicnem razredu zaposlenih manj žensk, napredovati kandidatka. G. Marschall je sprožil pravne postopke pred nemškimi sodišči, ki so (Verwaltungsgericht Gelsenkirchen) vprašanje prepustila Evropskemu sodišču, katerega so prosili za odgovor, ali je zakonodaja usklajena z 2(1). in 4. členom Direktive o enakem obravnavanju.

Obstoj prilagodljive omejevalne klavzule je povzročil, da so pozitivni ukrepi postali bolj legitimni kljub temu, da se na prvi pogled zdijo diskriminatorni. Sodišče je prejelo opažanja nekaterih držav članic glede dejanskih težav, s katerimi so se ženske v primerjavi z moškimi soočale pri prošnjah za zaposlitve in napredovanje. Za razliko od mnenja vrhovnega tožilca Jacobsa je sodišče odločilo, da se 2(1). ali 4. člen Direktive ne izključujeta z zgoraj opisanim nacionalnim predpisom. Kljub temu pa je sodišče kot pogoj postavilo zahtevo, da mora biti v vsakem posameznem primeru zagotovljena nepristranska ocena enako usposobljenih kandidatov (žensk in moških). Ocena naj bi upoštevala vsa merila, lastna posameznim kandidatom in kandidatkam, in bi v primeru, da bi eno ali več meril tehtnico prevesilo v prid kandidata moškega spola, razveljavila prednost, podeljeno kandidatkam ženskega spola. Izbrana merila niso smela diskriminirati kandidatk ženskega spola.

Posledice razsodbe so nejasne. Po eni strani je to nedvomno pozitiven signal državam članicam, kar zadeva možnosti posebnih ukrepov za zagotavljanje enakosti. Po drugi strani pa nove zahteve, ki jih je postavilo sodišče, vzbujajo spore. Kdo naj nadzoruje nepristranskost in nevtralnost meril, izbranih kot osnova za oceno? In kako je to povezano s splošnim položajem strukturne neenakosti, ki prevladuje na trgu delovne sile? Kritiki poudarjajo, da obstaja nevarnost, da bo ta oblika ocene kandidatov in kandidatl na individualni osnovi verjetno – že spet – postavila v ospredje individualne pravice in nediskriminacijo ter da na koncu ne bo upoštevala zamisli posebnih ukrepov kot sredstva za izboljšanje strukturnega položaja žensk na področjih, kjer je to potrebno. Namesto tega bi morali pozornost posvetiti ženskam kot slabše zastopani skupini na določenem delovnem področju, cilj pa bi moral biti postopno izboljšanje njihovega položaja. Od enakosti možnosti do enakosti učinkov je še daleč.

Primer Badeck

Razsodba v primeru Badeck (primer C-158/97) je podobna razsodbi iz primera Marschall (razen odločitve o 7(1). členu).

Ta primer je Evropskemu sodišču prepustilo Deželno ustavno sodišče zvezne dežele Hessen (Staatsgerichtshof). G. Badeck in 45 drugih članov Deželnega zbora zvezne dežele Hessen je

Staatsgerichtshof zaprosilo za oceno Zakona zvezne dežele Hessen o enakih pravicah žensk in moških in odpravi diskriminacije žensk v javni upravi (HG1G), ki je bil sprejet leta 1993. Prosilci so bili mnenja, da je ta zakon protiustaven in nezdružljiv z 2(1). in 4. členom Direktive o enakem obravnavanju 76/207.

Evropsko sodišče je odločilo, da določila Zakona dežele Hessen niso v nasprotju z Direktivo o enakem obravnavanju, saj se ta zavzema za »prilagodljivo kvoto učinkov« in »ne določa avtomatično že od vsega začetka, da mora biti rezultat vsakega izbirnega postopka v položaju, ko sta kandidatka in  kandidat enako usposobljena, nujno v prid kandidatki ženskega spola.« Poleg tega lahko razlogi večje pravne teže opravičujejo razveljavitev pravila napredovanja žensk. Evropsko sodišče je bilo zato mnenja, da pravilo o prednosti, ki ga uvaja ta zakon, ni absolutno in brezpogojno v smislu 16 odstavka razsodbe v primeru Kalanke.

Sodišče je podobno kot v primeru Marschall zaključilo, da nacionalni predpis, ki v primeru, da so kandidati moškega in ženskega spola enako usposobljeni, daje prednost kandidatki ženskega spola, ni v nasprotju z Direktivo o enakem obravnavanju,  »… če temu ne nasprotujejo razlogi večje pravne teže, pod pogojem, da omenjeni predpis zagotavlja, da so kandidati in kandidatke podvrženi nepristranski oceni, ki upošteva specifični osebni položaj vseh kandidatk in kandidatov.«

Primer Badeck je zanimiv tudi, kar zadeva uravnoteženost glede na spol v imenovanih telesih.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških