• Domov
  • Zanimivosti s Finske in Norveške – Plačni dodatki za ženske

 

Navkljub vsem vloženim naporom je trg delovne sile tako na horizontalni kot na vertikalni ravni še naprej ločen glede na spol. Ženska delovna sila je zbrana na nižjih položajih poklicne hierarhije. Po nedavnih raziskavah in statistikah je poklicna segregacija zelo razširjena. Segregacija je opazna v poklicih in pri posameznih obveznostih, kar med drugim velja na trgih delovne sile v nordijskih državah, kjer je približno 50% do 60% ženske delovne sile zaposleno v sektorjih, v katerih ženske prevladujejo z okrog 80% vseh zaposlenih. Poklicno segregacijo spremlja plačna segregacija, kar položaj spremeni v težaven strukturni problem. Pogajalska moč poklicnih sektorjev, v katerih prevladujejo ženske, je omejena, saj na primer socialni sektor ne bo nikoli v enakem pogajalskem položaju kot industrijske panoge, v katerih prevladujejo moški. Prizadevanja za zmanjšanje segregacije – z odpravljanjem tradicionalnih vzorcev vedenja in vzpodbujanjem žensk in moških, da se prijavljajo na ˝netradicionalne˝ oblike poklicnega izobraževanja in delovna mesta – niso prinesla želenega učinka. Poklicna segregacija in strukturne razlike v plačah so se v veliki meri ohranile. Zato so v nekaterih primerih uvedli plačne dodatke za ženske, da bi laže premostili te razlike.

Primeri plačnih dodatkov za ženske na ravni držav:

Na Finskem so v kolektivno pogodbo vključili nova prizadevanja za boj proti temu začaranemu krogu. Plačne dodatke so dodelili štirikrat, nazadnje z zadnjim kolektivnimi pogodbami konec leta 1997. Socialni partnerji so se uskladili o posebnem paketu za enakost spolov, ki je med drugim vključeval poseben dodatek k plači za ženske. Namen slednjega je bil zvišati dohodkovni položaj žensk, katerih plača ni ustrezala poklicnim zahtevam in njihovi poklicni usposobljenosti. Dogovor je vključeval tudi dodatek k nizkim plačam, ki je bil namenjen za premostitev razlik v plačah v določenih poklicnih sektorjih. Dodatek k nizkim plačam se v teoriji ni oziral na spol, medtem ko v praksi v sektorjih z nizkimi plačami prevladujejo pretežno ženske.  Plačni dodatki so bili namenjeni izboljšanju položaja žensk v poklicnem življenju, tako da so popravljali njihov nesporno nepravičen strukturni zaostanek pri plačah glede na moške, ki so bili zaposleni na isti stopnji poklicne hierarhije.

Dodelitev plačnega dodatka je ključen del širšega postopka kolektivnih pogajanj, pri čemer je – v končni fazi – za dokončno uveljavitev kolektivne pogodbe odgovoren delodajalec. Vloga delodajalca je velikega pomena, saj mora zagotoviti, da uveljavljanje plačnega dodatka ne bo diskriminatorno do moških. Vsako dodelitev je treba sprejeti posebej, saj so vsa delovna okolja in tamkajšnja delovna sila edinstvena. Z drugimi besedami je sistem dodatkov k plači za ženske pogojen, saj zahteva obravnavo vsakega primera posebej. Dejansko je razlog, zakaj plačni dodatki ne veljajo za diskriminatorne do moških, način, na katerega so na koncu izpeljani in dodeljeni na »ravni obrata«. Zagotavljanje spoštovanja določil o nediskriminaciji v postopku izplačevanja plačnega dodatka predstavlja pomembno nalogo vsakega delodajalca, ki je v tem pogledu ključna oseba.

Učinki plačnega dodatka so bili največji na občinski ravni, kjer so se strukturne razlike v plačah najbolj zmanjšale. Izkušnje so pokazale, da je neupravičene razlike v plačah mogoče odpraviti, če so takšni plačni dodatki pravilno usmerjeni.

Na Norveškem so dodatke k plači v zadnjih letih tako na državni kot na lokalni ravni uporabili pri pogajanjih o dohodkih, vendar ne v zasebnem sektorju. Plače žensk so se v 90-ih letih povečale v večji meri kot plače moških (4%).

Po letu 1991 so se pogajalske strani na državni ravni dogovorile, da ženskam v pogajanjih na lokalni ravni namenijo relativno višji delež, kar potrjujejo statistični podatki. Leta 1996 bi v pogajanjih na državni ravni v upravnem sektorju sorazmerna porazdelitev ženskam namenila 42% dodatkov k plači; dobile so 47%.

V sektorju lokalne uprave so v letih 1995 in 1996 ženskam namenili posebna sredstva. Leta 1995 so kot premijo vsem delovnim mestom, kjer je bilo zaposlenih več kot 75% žensk, izplačali 2.200 NOK. Leta 1996 so sredstva dodelili spodnjim in srednjim poklicnim razredom, v katerih prevladujejo ženske.

Vir: Končno poročilo strokovne skupine za posebne ukrepe za zagotavljanje enakosti žensk in moških