• Domov
  • Predstavljeni zaključki Analize sistema financiranja občinskih nalog s predlogom metodologije za določitev povprečnine

V sklopu skupščine SOS, 24.4.2018, je prof. dr. Franjo Mlinarič predstavil zaključke Analize sistema financiranja občinskih nalog s predlogom metodologije za določitev povprečnine, katere izdelavo je naročila Skupnost občin Slovenije. Računsko sodišče je namreč v preteklem letu objavilo revizijo glede financiranja primerne porabe občin v 2014/2015 in jo predstavili na redni letni skupščini SOS leta 2017. Pokazala je, da Ministrstvo za finance ni izkazalo ali in kako so bili upoštevani stroški nalog, določenih z zakoni pri izračunu povprečnine, prav tako pa pri določitvi povprečnine ni upoštevalo ne kakovosti ne učinkovitosti njihovega izvajanja. Računsko sodišče je takrat zahtevalo opredelitev Ministrstva za javno upravo do obveznih nalog, ki bi jih občine morale izvajati (katalog nalog z opisom), kar bi naj bila podlaga za vrednotenje nalog. Ministrstvo za finance bi na tej podlagi naj zagotovilo ukrepe za izvedbo. Kljub izrecnemu poudarku predsednika Računskega sodišča RS, da je takšna analiza naloga države in pozivu županj in županov, da izvedbo analize zahtevajo še pred zakonodajnimi posegi v sistem financiranja občin, do izvedbe analize z državne strani ni prišlo. Zato se je Skupnost občin Slovenije odločila, da izvedbo analize sistema financiranja občinskih nalog v imenu vseh občin članic naroči zunanjemu izvajalcu.

Analiza primerne porabe je pokazala, da obseg finančnih sredstev občin, ne ustreza realiziranim stroškom. Ugotovljeno je bilo,  da je pokritost realiziranih tekočih stroškov slovenskih občin z obsegom primerne porabe po občini, za obdobje 2010-2016, negativna. Slovenske občine so, kumulativno gledano, neustrezno financirane z zakonsko določenim obsegom sredstev za izvajanje svojih nalog ter pristojnosti. Občine so v povprečju pridobile iz naslova zakonsko določenega obsega pripadajočih sredstev za 3 odstotke manj sredstev na prebivalca, kot so znašali njihovi realizirani tekoči stroški. Če primerjamo to ugotovitev s stanjem obdobja 2007 – 2009, ugotovimo, da se je razmerje bistveno poslabšalo. V obdobju 2007 – 2009 so bile občine še zadovoljivo financiranje, saj so njihova pripadajoča sredstva presegala povprečne stroške za 9 odstotkov. V obdobju 2010 – 2016 pa so bili stroški višji od pripadajočih sredstev za 3 odstotke, kar pomeni, da se je razmerje poslabšalo za 12 odstotnih točk. Tudi ta rezultat potrjuje, da občine v obdobju 2010 – 2016 niso bile ustrezno financirane.

Analiza je pokazala tudi, da je delež samozadostnih občin v obdobju 2010-2014 bil stabilen, v letih 2015 in 2016 pa je število samozadostnih občin praktično strmoglavilo na štiri (Ankaran, MO Ljubljana, Log-Dragomer, Trzin). Podobno velja za primeren obseg sredstev, primerno porabo občin in prihodke občin po Zakonu o financiranju občin /ZFO-1/, ki se v obdobju 2010-2016 znižajo za skoraj 8 odstotkov, ob tem pa so se tekoči stroški občin povečali za +3  odstotke, najbolj v letih 2010, 2011 in 2012, ko je bilo letno povprečno povišanje kar +3,6 odstotkov. V letih 2013 in 2014 je sledilo minimalno znižanje stroškov, ki pa se je zaustavilo v letu 2015 in ponovno povečajo za 2,2 odstotka v letu  2016. Analiza je pokazala tudi, da je pri mestnih občinah pokritost 70 odstotkov dejanskih tekočih stroškov oz. 27 odstotnih točk pod povprečjem vseh občin.

Ob tem je potrebno opozoriti na leta 2012 sprejeti Zakon o uravnoteženju javnih financ /ZUJF/, katerega namen je bil zagotoviti vzdržnost javnih financ in obvladovanje javno finančnih izdatkov, zaradi česar so bili uvedeni začasni ukrepi, ki so vplivali tudi na poslovanje občin. Učinki Zakona o uravnoteženju javnih financ /ZUJF/ za občine, v smislu znižanja tekočih stroškov so bili mnogo manjši od napovedanih, nekatere rešitve pa so/bodo povzročile ali zamike nastanka stroškov ali pa poplačila za nazaj, agregatno gledano pa so se tekoči stroški občin, kljub uveljavitvi Zakona o uravnoteženju javnih financ /ZUJF/, povečali. Primerna poraba vedno bolj zaostaja za izkazanimi tekočimi stroški in sicer v letu 2016 že za 18 odstotnih točk.

V izračunu primerne porabe investicijska sredstva niso upoštevana, čeprav so nujna za izvajanje temeljnih nalog občin. Edini sistemski vir financiranja občinskih investicij je opredeljen po 21. členu Zakonu o financiranju občin /ZFO-1/ in sicer za investicije v lokalno javno infrastrukturo v višini 6 odstotkov skupne primerne porabe. Ta sredstva so vsa leta obravnavanega obdobja občinam dodeljena v bistveno manjšem obsegu od zakonsko določenega, postopek pridobitve sredstev je po nepotrebnem zapleten, vodijo ga državni organi in kot takšen ne more veljati za tisti vir sredstev, za katerega bi lahko zapisali, da z njim občina, skladno z načeli MELLS, svobodno razpolaga. Sredstva države pri financiranju občinskih investicij dosegajo 13 odstotkov vseh investicijskih stroškov. Občine tako uporabljajo za financiranje investicij druge vire, predvsem lastne vire (58 odstotni delež), od katerih so v obravnavanem obdobju občine, za nevtralizacijo manjka državnih sredstev,  uporabljale v pomembnem deležu sredstva EU in  tudi zadolževanje. Na žalost in z velikimi negativnimi posledicami v naslednjih letih, je v novi evropski finančni perspektivi 2014 – 2020 zelo zmanjšana in omejena možnost uporabe EU sredstev za občinske investicije, tako po višini kot namenih. Na to dejstvo so predstavniki slovenskih občin neuspešno opozarjali že v času priprave, usklajevanj in sprejemanja potrebnih dokumentov, operativnih programov, a kot že velikokrat v podobnih situacijah, brez uspeha. Pričakujemo lahko, da bodo v naslednjih letih vidne mnoge negativne posledice takšnih odločitev centralne oblasti, ne samo na lokalni ravni.

Na podlagi opravljene analize je bila izkazana potreba, da je nujno potrebno izboljšati obstoječi model financiranja občin. Primerna poraba mora upoštevati realne stroške v realnem času za izvedbo nalog, ki jih izvajajo lokalne skupnosti in doseči je potrebno večjo enotnost stroškovne strukture. V strukturi stroškov je namreč evidentno, da imajo najpomembnejši delež tisti na katere občina praktično nima vpliva. Prav tako je časovni zaostanek vgrajen v mehanizem izračuna primerne porabe.

Predvsem je analiza pokazala, da je potrebno model izračuna spremiti v smeri, da bodo sredstva takoj sledila vsem nalogam ter bo model upošteval in omogočal izvajanje razvojnih nalog občin, ki se izražajo kot investicijski odhodki in investicijski transferji. Povečati je potrebno lastne financiranja občin iz lastnih davčnih virov, ne da bi se povečala skupna obremenitev prebivalstva in gospodarstva.

Analiza je pokazala tudi, da je bistveno potrebno izboljšati sistem posvetovanja in soglasja občin ob sprejemanju in izvajanju zakonodaje, ki ima za njih posledice in upoštevati obstoječe dogovore/zakonodajo. Preveriti je potrebno neposredne in posredne naloge, ki jih občine opravljajo ter odpraviti tiste, ki se nepotrebno pojavljajo na različnih ravneh. Na ta način je možno znižati stroške, ne samo občin, pač pa tudi države. Zato je priporočilo državi, na podlagi opravljene analize, da se naj vzpostavi ustrezen način sprotnega spremljanja financiranja občin. To spremljanje naj omogoči, da mora biti področna zakonodaja, ki je sicer po svoji vsebini lahko ustrezna, spremenjena tudi v tistem delu, kjer povzroča finančne posledice. V primeru, da takšna zakonodaja povzroči občinam finančne obveznosti, ki niso načrtovane, ali so višje od predvidenih v predlogu, na osnovi katerega je bila zakonodaja obravnavan, mora obstajati takojšnji mehanizem, da se zakonodaja ali spremeni ali pa se takoj zagotovijo sredstva za njeno izvajanje.

V dogovoru z izvajalcem analize bodo pripravljeni tudi izvlečki analize, ki jih bodo prejele vse občine in relevantni državni organi.


Nazadnje posodobljeno: