• Domov
  • Novice
  • Predlog zakona o pogrebni dejavnosti in upravljanju pokopališč

16. 11. 2015 smo prejeli Dopis Občinskim svetom in županom občin in mestnih občin v zvezi s Predlogom zakona o pogrebni dejavnosti ter upravljanju pokopališč, 804-10/15-0001/0007, 0878-VII, s katerim obveščajo, da je predlog zakona objavljen v Poročevalcu z dnem 16. 11. 2015 in da mnenja k predlogu pričakujejo do 16. 12. 2015. Vabimo vas, da nam predloge in pripombe posredujete do petka, 11. decembra 2015 na sasa.kek@skupnostobcin.si, da jih lahko kot skupne pripombe SOS posredujemo v Državni zbor.

Dopis DZ RS, 16.11.15

*****

13. 11. 2015 smo prejeli smo obvestilo poslanca Janija Möderndorferja, da je včeraj vložil v Državnozborsko proceduro Predlog zakona o pogrebni dejavnosti in upravljanju pokopališč. Po nam znanih informacijah MGRT »svojega« predloga zakona še ni vložil v proceduro.

Besedilo predloga: Predlog zakona o pogrebni dejavnosti in upravljanju pokopališč 

Nimamo še informacije, kakšna je časovnica postopka, o tem vas bomo obvestili naknadno. Vsekakor vas vabimo, da predlog zakona proučite in se do vsebine opredelite. Predloge, pripombe in mnenja lahko pošljete na naslov sasa.kek@skupnostobcin.si.

 

Objavljamo tudi obrazložitev poslanca, zakaj se je tako odločil:

“Konec maja letos je MGRT objavilo v javni obravnavi osnutek zakona o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter upravljanju in urejanju pokopališč. Ta je vključeval štiri možne ureditve te dejavnosti, tudi povsem tržno. V osnutku so bile predvidene naslednje ureditve: pretežno gospodarska javna služba, pretežno tržna dejavnost, tržna dejavnost z minimalnim obsegom storitev v domeni javne službe in pretežno gospodarska javna služba z možnostjo izbire.

Kot kaže zadnja inačica zakona, ki je bila po koalicijskem usklajevanju poslana vladi v sprejem, se je ministrstvo odločilo za povsem tržno dejavnost. Predlaga namreč, da obsega gospodarska javna služba zgolj 24 urno dežurstvo. Predlog zakona tako bistveno spreminja koncept obsega gospodarske javne službe in tako lokalnim skupnostim nalaga le še tista dela, ki so zahtevna in kjer nastajajo samo stroški ter jih seveda zasebni pogrebniki ne želijo prevzemati. Pri pogrebni in pokopališki dejavnosti gre za eno samo, med seboj povezano dejavnost. Zaradi takšne organiziranosti je doslej dobiček iz drugih dejavnosti, tudi tržnega dela pogrebne dejavnosti, pokrival izgubo v gospodarski javni službi pokopališke dejavnosti – in tako omogočal nižje grobnine oziroma višji standard vzdrževanja pokopališč, nižje cene pogrebov, financiranje obnove in razvoja pokopališke infrastrukture. Prepuščanje pogrebne dejavnosti zgolj trgu bi pomenilo ločevanje zdaj enotne dejavnosti, posledica pa bi bila propadanje pokopališč in kulturne dediščine. Kar prinaša dobiček, bi bilo tržna, kar pa izgubo, pa gospodarska javna služba. Posledično to pomeni tudi občutno višje grobnine ali pa se bo standard vzdrževanja pokopališč zelo znižal. Močno se bodo znižala tudi vlaganja v obnovo in razvoj pokopališke infrastrukture.

Zato sem se odločil, da bom vložil svoj predlog zakona. Kot osnovo za pripravo sem uporabil besedilo vladnega predloga zakona iz leta 2010, sklepe prejšnje vlade iz leta 2014 in predlog MGRT iz javne obravnave, ki sem ga spremenil skladno s temeljno usmeritvijo koncepta pretežno javne gospodarske službe, besedilo pa je bilo tudi nadgrajeno z določenimi priporočili računskega sodišča in na podlagi ugotovljenih dosedanjih pomanjkljivosti veljavnega zakona.

Pri pripravi sem izhajal iz temeljnega načela:

  • Pogrebna dejavnost je zagotovo dejavnost posebnega širšega družbenega pomena, ki se mora izvajati trajno in nemoteno, in je zato ni moč prosto prepustiti trgu.
  • Zadovoljevanje javnih potreb ne more biti podrejeno pridobivanju dobička, do česar bi privedla liberalizacija pogrebnih storitev.

Naj opozorim, da so v Sloveniji le zasebna pogrebna podjetja delovala že pred sto leti. Ker pa občani in občina z njihovim delom niso bili zadovoljni, saj so si želela le dobiček, je tako npr. mesto Ljubljana že leta 1914 sklenilo, da bo zaščitilo meščane in javni interes z ustanovitvijo mestnega pogrebnega zavoda Žale. Že pred 100 leti so torej Slovenci doumeli, da je pokopališka in pogrebna dejavnost, ki je jih iz pietetnih, zdravstvenih in sanitarno-higienskih razlogov ni mogoče zagotavljati na prostem trgu. Zato predlagam, da se v določenem delu še vedno ohranja kot obvezna gospodarska javna služba. SMRT NI TRŽNO BLAGO.

Poglavitne rešitve:

  • Predlog zakona ločuje pogrebno dejavnost, ki se opravlja na prostem trgu in dejavnost, ki je predmet obvezne gospodarske javne službe v pristojnosti lokalne skupnosti. Uvajam torej koncept pretežno gospodarske javne službe.
  • Svojci umrlih ne delajo primerjave storitev cen in kakovosti storitev, saj se zelo redko srečujejo s to ponudbo. Zato je smiselno, da jim za tiste najbolj pomembna opravila v zvezi s pogrebom ponudimo lokalnega ponudnika, ki mu lahko zaupajo in ki opravlja kakovostne storitve po cenah, ki so oblikovane na podlage predpisane metodologije.
  • Zakon omogoča občinam, da v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske javne službe, zagotovi izvajanje dela pogrebne dejavnosti kot obvezne gospodarske službe.
  • Pogrebne dejavnosti, ki so predmet javne službe:
    • pokop pokojnikov
    • zagotavljanje 24 urne dežurne službe za prevoz pokojnikov znotraj lokalne skupnosti oz. prvi prevoz pokojnika
    • priprava in izvedba minimalnih pogrebnih slovesnosti
  • Pogrebne dejavnosti, ki niso predmet javne službe:
    • upepelitev pokojnika (vlada določi visoke standarde za opravljanje),
    • balzamiranje pokojnika,
    • prevoz pokojnika, če ne gre za prvi prevoz in
    • pogrebne slovesnosti, ki presegajo minimalni obseg.

Zakon določa tudi visoke pogoje za opravljanje pogrebne dejavnosti. V nedavni preteklosti se je že pripetilo, da je zasebno podjetje, ki je izvajalo pogrebno dejavnost, pokojnike hranilo kar v domači garaži zasebne hiše (primer v Črnomlju).

Cene pokopaliških in pogrebnih storitev so zelo različne. Zato se določa tudi način in postopke za oblikovanje cen storitev oziroma pripravo metodologije za oblikovanje cen gospodarske javne službe, ter sankcije za izvajalce, ki teh obveznosti ne bi upoštevali. Vlada bo določila tudi minimalne standarde za pogrebne storitve in opremo. Kar pomeni, da bo vlada določila minimalno ceno za pokop, ki si ga bodo lahko privoščili tudi socialno depriveligirani.

Zakon prinaša novosti tudi na področju pokopa v skladu z verskimi zapovedmi. V Sloveniji lahko muslimani svoje umrle v skladu z verskimi zapovedmi pokopljejo samo na pokopališčih na Jesenicah, v Mariboru, Kranju in Krškem. Na ostalih pokopališčih takšen pokop ni mogoč. Umrli se torej pokopljejo v skladu z muslimanskimi običaji, pri čemer pa krsta za pokop še vedno ostaja. Čedalje pogostejši način pokopa je raztros pepela, ki se opravi na posebej določenem prostoru na pokopališču, pa tudi na določenem kraju zunaj njega. Pri tem zakon predvideva dovoljenje samoupravne lokalne skupnosti, na območju katere se opravi raztros ali pa pristojnega upravnega organa, če gre za raztros na celinskih vodah in morju, kar predstavlja novost. Merila, na podlagi katerih se izdajo dovoljenja, določi minister s podzakonskim aktom. Poleg tega se za razliko od veljavnega zakona omogoča pokop oziroma zadrževanje žare na domu.

Zakon ureja tudi perečo problematiko upepeljevanja mrtvih plodov in biološkega materiala človeškega izvora. Do težav namreč prihaja zaradi (pre)ozkega tolmačenja evropskih predpisov o ravnanju z odpadki oziroma ravnanje pristojnega ministrstva za ravnanje z odpadki. Zakon onemogoča, da bi deli telesa in organi, ki jih odstranijo med operacijami in celo zarodki do 22. tedna nosečnosti ter v znanstvene namene oddana telesa umrlih v prihodnje končali v sežigalnicah skupaj s komunalnimi odpadki. Težava je v tem, da nobena od slovenskih upepeljevalnic nima dovoljenja za upepeljevanje posameznih delov teles in biološkega materiala, ki nastaja po operacijah, saj jih zakonodaja obravnava kot odpadke in zato zanje veljajo pravila in omejitve glede izpustov snovi v zrak, ki jih izpolnjujejo le sežigalnice odpadkov. Za upepeljevanje teles umrlih pa ta pravila ne veljajo. Na drugi strani pa pristojno ministrstvo za ravnanje z odpadki ni imelo težav z odprtjem prve upepeljevalnice za male živali. Neprimerno se mi zdi, da se ljubiteljem živali omogoča upepelitev njihovih ljubljenčkov s shrambo pepela v žaro in kasnejšim raztrosom ali pokopom, na drugi strani pa morajo svojci umrlih, ki so bili v znanstvene namene odstopljeni Inštitutu za anatomijo ali starši, ki se soočajo s tragično izgubo svojih otrok še v času nosečnosti, dopustiti, da se ti sežigajo v sežigalnicah s komunalnimi odpadki.

Zakon prepoveduje tudi plačevanje prenosa pravice do najema groba. Grob oddaja v najem upravljalec pokopališča na podlagi najemne pogodbe, pri čemer je mogoče pravico do najema groba prenesti na druge osebe pod pogoji, ki so določeni v najemni pogodbi. Ker je najem groba brezplačen, bi moral biti tudi prenos te pravice na drugo osebo brezplačen. Vendar v praksi temu ni tako. Posebej na pokopališčih, ki so prostorsko omejena, ali pa tudi na pokopališčih, ki so spomeniško zaščitena, se dogaja, da se prenos najemne pravice izvaja proti plačilu. Slednjo prakso je treba prepovedati. Poleg tega pa tudi jasno določiti, da občine oziroma upravljalci pokopališč v občinskih predpisih in najemnih pogodbah ne smejo določati pogojev, ki bi ovirali prenos te pravice.”

< Vse aktualne novice