• Domov
  • Novice
  • Ustavno sodišče zavrglo ustavno presojo glede financiranja občin

Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti na predlog mestne občine odločilo, da 3. in 4. odst. 6. čl., 11., 12., 13. a in 14. čl. ter 1. odst. 15. čl. Zakona o financiranju občin (Uradni list RS, št. 123/06, 57/08 in 36/11; v nadaljevanju: ZFO-1) niso v neskladju z Ustavo RS, prav tako je zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti 23. čl. navedenega zakona.

Stališče predlagateljice ustavne presoje je, da sporne določbe ZFO-1 glede na prej veljavno ureditev v tem zakonu bistveno zmanjšujejo obseg sredstev občin in posledično tudi obseg sredstev predlagateljice za uresničevanje ustavnih in zakonskih nalog, zato predlaga Ustavnemu sodišču RS, da razveljavi izpodbijano ureditev in do uskladitve sistema financiranja občin svojo odločitev upre na ureditev, ki je veljala pred ZFO-1.

Prvi pomembni očitek predlagateljice v zvezi z navedenimi določbami se nanaša na financiranje občin. Slednje je po mnenju predlagateljice nedoločno opredeljeno, posledično so vsebinsko pomanjkljivo opredeljene tudi občinske naloge ter z njimi povezani stroški, ki se sicer upoštevajo pri določitvi sredstev primerne porabe občin. Glede na navedeno prihaja do neskladja z Ustavo RS tudi pri izračunu povprečnine. Drugi očitek, ki se neposredno nanaša na reprezentativna združenja občin, predstavlja institut dogovora med Vlado RS in reprezentativnimi združenji občin. Predlagateljici se zdi zlasti sporen položaj Vlade RS in reprezentativnih združenj, ki bi lahko zaradi zakonsko nejasne določitve nalog arbitrarno odločali o primernem obsegu sredstev za njihovo financiranje. Poleg tega se Vlada RS pri sklepanju omenjenega dogovora ne bi mogla opreti na vsebinsko določno opredeljen zakon. Predlagateljica tudi meni, da sklenitev dogovora ne more nadomestiti zakonodajalčeve dolžnosti, da financiranje občin uredi z zakonom na način, ki je skladen z Ustavo RS. Očita tudi, da je izračun povprečnine, ki je bistvenega pomena za določitev višine povprečnih stroškov, določen z uredbo Vlade RS, kar bi po njenem morala biti zakonska vsebina ali pa bi moral zakon vsaj določiti kriterije za določanje metodologije za ta izračun.

Volja večine v reprezentativnem združenju občin po mnenju predlagateljice tudi sicer ne more biti garant in varuh izvajanja ustavnih določb o lokalni samoupravi, ker se lahko sprevrže v diktat večine nad manjšino. Tak položaj bi lahko povzročil neenako obravnavanje prebivalcev občin, ki so ostale v manjšini, četudi bi bilo število prebivalcev večje kot v občinah, ki so oblikovale potrebno večino za odločitev, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS. Predlagateljica opozarja, da v RS delujeta dve reprezentativni združenji občin, izpodbijana ureditev pa naj ne bi določala, s katerim od njiju naj Vlada RS sklene dogovor.

Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-24/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 74) poudarilo, da je za izvrševanje lokalne samouprave odgovorna predvsem občina sama, na temelju prizadevanj lastnega prebivalstva in gospodarstva. Glede na očitke v zvezi z nedoločno opredeljenim financiranjem občin, nalog in z njimi povezanimi stroški, ki se upoštevajo pri ugotovitvi primerne porabe, ter povprečnino Ustavno sodišče RS navaja dikcijo 1. odst. 11. čl. ZFO-1, ki našteva naloge občin po glavnih vsebinskih področjih, zadnja alineja tega odstavka pa vsebuje generalno klavzulo: “opravljanje drugih nalog, določenih z zakonom”. To pomeni, da so v tej določbi ZFO-1 obsežene tako tiste naloge občin, ki so v njem izrecno določene, kot tudi tiste, ki jih določajo posebni zakoni. S stališča delovanja sistema financiranja občin tako ni bistveno, da zakon določa vsa konkretna opravila, ki sestavljajo posamezno občinsko nalogo. Upoštevajo se tiste naloge oziroma z njimi povezana opravila, za katera je občina poslala podatke o nastalih stroških. Pač pa je bistveno, da ureditev, poleg upoštevanja že obstoječih stroškov, zagotavlja tudi upoštevanje stroškov na novo določenih zakonskih nalog, kar je urejeno v dogovoru po 2. odst. 11. čl. ZFO-1. Tako je očitno, da 11. čl. ZFO-1 obsega vse vsebine občinskih nalog, ki so določene z zakoni, oziroma se nanaša nanje, in vse te vsebine so upoštevne pri določanju stroškov občin kot podlage za ugotovitev primerne porabe. To pomeni, da je zakonska določitev občinskih nalog, ki se upoštevajo pri določanju primerne porabe občine, jasna in določna ter da omogoča predvidljivo delovanje sistema financiranja občin.

Glede večinske volje v reprezentativnih združenjih je Ustavno sodišče RS mnenja, da stališča reprezentativnih združenj občin v okviru izpodbijanih določb 11. in 12. čl. ZFO-1 ne ogroža uresničevanja lokalne samouprave in enakopravne obravnave posamezne občine, ampak, nasprotno, zagotavlja sodelovanje občin pri oblikovanju izhodišč, da se zagotovi enakopravnost pri izvajanju nalog lokalne samouprave v vseh občinah.

Vir: Odločitev Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-164/13 z dne 10. 6. 2015 (http://odlocitve.us-rs.si/sl/odlocitev/US30689).


Nazadnje posodobljeno:
< Vse aktualne novice